Drage moje in dragi vaši, svojih načel se, tudi v polni treznosti, držim kot pijan plota. In ker je danes zadnji junijski dan letos, počitnice pa že v polnem teku, to pomeni le, da jih bo deležen tudi moj blog. Do septembra bo namreč, tako kot vsako leto, oproščen objav mojih nadaljnih vsebin, ker jih pač ne bom pisal. Najlepše pri počitnicah, kakor tudi vsak dan, pa mi je ravno to, da sploh ni pomembno kje si, ampak s kom si. In ker sem vse prej kot pasivec, ki bi se zgolj izležaval tudi med počitnicami, se že veselim vseh dodatnih aktivnosti, katere bomo preigravali z mojima malima potomkama, punčicama mojega očesa. Ker vem, da me bosta dosti novega naučili, jaz pa njiju. Bom pač blažen med mojimi tremi ženskami, ampak to sem si zaslužil. Dodatno oplemenitev pa bodo pripeljali tudi moji blogerski kolegi(ce) in nekateri bralci mojega bloga, s svojim osebnim obiskom, česar se tudi že veselim. In ob vsem še rednem delu, sem spanje že preložil na september, ki bo dosti bolj vroč, kot razbeljeno poletje. In takrat se na mojem blogu spet  tip(k)amo.
Tebi pa, ob zahvali, ker me prebiraš, privoščim polno podstrešje nepozabnih trenutkov tega poletja. Ciao

Don Marko M

Mislim, da je pravi in zadnji čas, da se Kek poslovi od selektorskega stolčka naše nogometne reprezentance. To sicer trdim že vsaj zadnjih 10 tekem naše reprezentance, ampak zdaj je pa res zadnji čas. Kek je mogoče res rojen pod okriljem Fortune, a mislim, da je tudi njemu zdaj že dokončno jasno, da je pokuril vse njene kredite. Da ne bo nesporazuma – vesel in ponosen sem, da so naši nogometaši presegli dosežek neke “zlate generacije”, ki jih je po tem “uspehu” naših na SP v Afriki naredila v najboljšem primeru le še “bronasto”, če že ne oksidirano. Ravno tako sem vesel in ponosen, da je ta ekipa postavila tudi nov… (več …)

Že ker se, tudi v teh dnevih, vse vrti okoli nje, mislim, da je prav, da ji namenim posebno pozornost. Žoga – zame edina ženskega spola, katere se nisem in se ne bom nikoli naveličal. Skrivnost je seveda v njeni duši. In njeni neukrotljivosti, ki popusti samo takrat, ko začuti, da se jo je lotil pravi moški. Ja, žoga in ženska imata skupnega dosti več, kot bi si kdo mislil. Že od malih nog na žogo gledam kot na močan simbol. Simbol prijateljstva. Ob vseh opažanjih namreč še nisem našel ustrezne zamenjave žogi, ki že v svoji samozadostnosti in že na prvi pogled kar kliče po zbliževanju, združevanju. Ki je sposobna iz čistih neznancev ustvariti… (več …)

Naslednji srečanji svetovnega nogometnega prvenstva – Slovenija proti Ljubljani in Srbija proti Beogradu.

Don Marko M

Niti dobra dva dneva nista minila, ko sem tukaj zapisal, da slovenski kabelski operaterji (neupravičeno) zatemnjujejo signal Htv 2 v času nogometnih prenosov, že smo včeraj lahko spremljali cel dan spored Htv 2, od studijskih do prenosov tekem iz Afrike. Včasih res pogrešam neodvisnost klasične tv antene oz. krožnika, ampak potem ne bi izgubljal časa za takšne slovenske veleume, kot so Sazas in kabelski operaterji. Potem, ko sem kontaktiral našo nacionalko in kabelskega operaterja, kjer sem željene informacije praktično hitro dobil, čeprav ne še v celoti, še vedno čakam tiste iz Sazas-a. Čeprav sedaj niti niso… (več …)

SP v Afriki prinaša veselje nogometa, obenem pa žalost komentiranja naše nacionalke. Zgodovina se pač ponavlja. Kar še ni tako hudo. Če ni Igorja E. Berganta, pač preklopiš in gre takoj na bolje. A ponavlja se tudi zgodovina prepovedi predvajanja prenosa tekem in vseh dogajanj SP iz studia Htv 2. Zaradi katere je na tisoče ljubiteljev nogometa v naši podalpski krepko prikrajšanih za kakovosten program. Čeprav si ga lahko privoščimo tudi na avstrijski, nemški, italijanski, angleški in celo srpski tv, katerih, začuda, nihče ne zatemnjuje oz. tega zahteva. V teh tujih programih sicer lahko izvemo tudi, kaj si tujci resnično mislijo o naši reprezentanci. Začuda vse drugače, kot… (več …)

Ena vročica se je polegla, že prihaja druga. Tokrat tista okolju dosti bolj prijazna – SP v nogometu. Afrika se nam bo prikazala v vsej svoji pestrosti raznolikosti in verjamem, da bo marskido imel številne priložnosti v spoznavanju lepše plati drugačnosti. Za razliko izpred desetih ali osmih let, tokrat, vsaj po Obali, ni opazna pretirana nogometna mrzlica, čeprav bo na SP nastopala tudi naša reprezentanca. No, upal sem, da se bo vsaj delček takratne atmosfere ponovil, čeprav je… (več …)

Upam, da je vsakomur jasno, da na tem referendumu ni zmagal ne Pahor, ne Janša, ne njih podporniki. V resnici je to še ena težko popravljiva sramota, katero so naši politiki storili lastnemu ljudstvu. Tokrat je namreč edini zmagovalec – zgodovina. Prvič. In drugič bo zgodovina zmagala v arbitraži sami. Ko se bo začela pisati nova zgodovina. Slovenska politika je v tem referendumu pravzaprav, milo rečeno, pogrnila na vseh frontah. In pred dokončno blamažo v evropskem in svetovnem pogledu smo jih rešili ravno podporniki sporazuma. A to je bilo šele na drugem mestu. Na prvem je vsak podpornik sporazuma več kot jasno razumel, da… (več …)

Ko sem gledal dvorano Tivoli, kako poka po šivih od zasedenosti, sem imel občutek, da bi tako nabito izgledala tudi če bi bilo še enkrat toliko prostora za občinstvo. V isti sapi pa sem se spraševal, kateremu slovenskemu (samo)oklicanemu  zvezdniku bo kdaj, tudi v spremstvu številnih gostov, uspelo Tivoli napolniti do te stopnje. Ker štejejo zgolj dejstva in dokazi, zdaj dvoma ni več. Šow Slovenija ima talent je do dna potopil vse konkurence, obenem pa postavil neke nove kriterije šow biznisa v naši mali podalpski. Kar je sicer dobro, čeprav obenem malo žalostno, da je ta presežek (spet) dosegla tuja licenčna oddaja. Na POP tv pač ne premorejo… (več …)

V vsem kaosu, ki vlada v naši mali podalpski je totalen kaos ta, da ostaja le še nekaj dni do odhoda naših nogometašev na SP, navijači pa si še vedno in nikakor nismo enotni, katera navijaška himna je ustrezna za uporabo navijanja našim nogometašem. Kako slovensko zveni, a ? Zdaj že nekoč, smo imeli reprezentačno nogometno “zlato generacijo”, čeprav še zdaj ne vem zakaj je bila zlata, saj ni osvojila nobenega naslova. Ampak takrat smo navijači imeli na razpolago le eno in to super navijaško himno – Slovenija gre naprej, tria IN. In potem se je, po EP in pred SP že pojavil slovenizem in poskus zamenjave navijaške himne, ki pa ni prepričal navijačev. In potem… (več …)

Navijači nogometa smo že v nedosegljivo krepkem vodstvu v primerjavi navijačev v ostalih športih. In ta naskok so v zadnjih par 10letjih dodatno oplemenitile še – navijačice. In tudi zaradi njih bo SP v Afriki še toliko bolj vroče. Vsekakor sem mnenja, da so navijačice več kot dobrodošle na nekoč samo moških tribunah tudi zaradi tega, ker tako tribune lepše izgledajo. Pa tudi, ker moški del določenih navijačev ob številni prisotnosti žensk dva krat prej premisli, preden se bo lotil primitivizma. Da ženske nogometne navijačice postajajo že resen del navijaštva potrjujejo tudi resni izračuni, ki prikažejo trenutno več kot pol milijarde aktivnih navijačic po celem svetu. Te so tiste aktivne, katere lahko vidimo na… (več …)

Solze so produkt joka. Eh, ko bi bilo res tako enostavno. Ko sem bil mulac, zelo mulac, je bila ena od vzgojnih metod tudi, da pravi moški pač ne jokajo. Koliko je otrok, sicer moškega spola, tudi dejansko moški v polnem pomenu je seveda že druga zgodba. No, te modrosti mi moja gospa mati ni pozabljala ponavljati, čeprav nisem kazal niti minimalnih znakov po joku. Res nisem imel časa za to, čeprav bi že našel razloge če bi hotel. Malo zmede mi je sicer povzročalo dejstvo, da je moja starševska “učiteljica” lila solze že, ko so sosede skupaj buljile v neko limonado po televiziji. Do takrat sem mislil, da je gledanje tv, čeprav smo ga otroci zelo malo gledali, vesel dogodek. A ko pogledaš tiste ženske v krogu ob kavici pred tv, ko si brišejo solze in podajajo robčke, si… (več …)

Zgledi vlečejo. Le dobra dva dni po študentskih demonstracijah v Ljubljani, so granitne kocke udarile tudi v Kopru. Le da tokrat v obrnjeni vlogi. Tokrat so bila na udaru stekla ŠOUP. Kot bi imperij vračal udarec. Kar niti ne čudi preveč, glede na to, da je velika večina koperčanov, kot preostalih 90% slovenskih državljanov, ostro obsodila vandalizem študentskih demonstrantov v Ljubljani. Začelo se je na dan, ko so po celi naši podalpski dijaki maturantje rušili in postavili nov rekord v plesnih četvorkah. Dogodek, ki je,… (več …)

Jutri bom navijal za Inter. Ne, nisem se prodal. Še vedno ostajam zvest navijač “mojih” ekip, med katerimi seveda ni Interja. A tokrat bom, za veliki finale Lige prvakov,  izjemoma navijal za Inter. Skozi turnir sem nekako z zanimanjem spremljal in čakal, potem ko sta moji ekipi odpadli, če bo Barceloni uspelo priti vsaj v finale, da bi potem imela vsaj možnost odgnati že prekletstvo LP in bi postala prva ekipa z ubranjenim naslovom LP, a ni šlo. Je pa šlo Interju, ki je zdaj na najboljši poti v svoji zgodovini, da… (več …)

Ne, nisem jasnovidec, ampak očitno sem v prejšnjem zapisu študentskega vandalizma, tudi v zaključku, napovedal neizbežno. In res mi je žal, da se nisem zmotil. Da se bo nekaj podobnega zgodilo sem sicer ocenil iz nagovorov predsednice ŠOS Katje Šoba in lastnika študentskega servisa Maribor, ko sta se petelinila pred tv kamerami. Nič argumentov in samo sovraštvo. Žalostno, da si vodje organizacij bodočih intelektualcev dovolijo takšno obnašanje. Katja Šoba bo, če premore vsaj malo zdrave pameti in higiene, nemudoma odstopila iz položaja. In predsednik DOS Aleksandar Spremo tudi. Zdaj je dokončno jasno, da sta oba… (več …)

Po eni strani se do študentskih demonstracij v Ljubljani odštevajo ure, po drugi pa se škoda, katero so in še povzročajo študentje, že sešteva v stotine tisoč evrov. Razlog – ZMD. Zavedam se in dobro vem, da dejanja, katera opisujem v nadaljevanju niso posledica vseh slovenskih študentov, temveč zgolj zanemarljive peščice njih, ki pa vseeno mečejo zelo temno luč na prav vse študente. Očigledno je ŠOS (beri : študentski servisi+nekaj delodajalcev+večni študentje v stolčkih študentskih organizacij) iztirila. Strah pred izgubo zajetnih evrskih milijončkov jih je pognal v dejanja obupa – v javno povzročanje… (več …)

Zdaj je končno jasno, zakaj je Slovenija 20 let korakala pogumno nazaj. Ker slovenski politični intelektualci, razumniki, staroste modrosti, pojem “predlog sporazuma” enačijo z napadom okupatorja,  tudi v letu 2010. Po takšni njih intelektualni razlagi ne bo noben čudež, če bodo “izvedbo sporazuma” enačili z vojno proti okupatorju, posledičen “mir” pa z 3. svetovno vojno. Cel svet nam lahko zavida takšne intelektualce okupiranih glav, čeprav sem bil prepričan, da so prazne.

Don Marko M

Ko se odpravim v trafiko nabavljati tisti zavitek modre barve, na katerem piše – “Kajenje lahko škoduje spermi in zmanjšuje plodnost” se vedno naredim malo francoza. Ker, glede na to da sem, kot zmeren, a strasten kadilec, že ustvaril štiri potomce in potomke, ne upam niti pomisliti, kaj bi bilo šele, če ne bi kadil. A ne bom tokrat o kadilski diskriminaciji, temveč o tistih, ki tobačne izdelke prodajajo. O trafikah. Lahko bi sicer rekel tudi o kioskih, a sem glede tega bil in sem še vedno v dvomih. Pri… (več …)

No, ta referendum o arbitražnem sporazumu s Hrvaško pa je zdaj tudi dokončno prešel vse meje okusnega in spoštljivega. Edino, ampak res edino, kar bo ta referendum nesporno dokazal je, da imamo nesporno nesposobne politike. In to ne le te, ki so trenutno na oblasti, ampak vse, ki so tako ali drugače sedeli, mencali in modrovali od 91ega pa do danes. Aja, saj so še vedno isti. Mnenja sem, da bi morali naše politike zaradi razpisa tega referenduma najprej opaliti po plačah in jim odvzeti vsaj zadnje tri plače in jim, za nameček, ne izplačati še naslednjih treh. Enostavno zato, ker ne opravljajo svojega dela odgovorno in profesionalno, za kar… (več …)

Po naslovu sodeč, bi ta zapis kmalu odromal v drugo smer, ampak potem sem se spomnil nekaterih dogodkov zadnjih dveh poletij. Na plaži. Neka čudna ženska manija zgoraj brez se je začela dogajati. Kar me sicer sploh ne bi ganilo, če se to ne bi dogajalo na javni plaži, torej mestnem kopališču. Ni dvoma, da smo moški v tem pogledu privilegirani. Zgoraj lahko hodimo brez praktično kjerkoli, razen v lokale, kjer imajo posebno oznako, da je pač treba nekaj nase vreči. Zakaj in odkod ta neenakopravnost mi res ni jasno. Mogoče pa je razlog v tem, da… (več …)

Tudi tistega nedeljskega popoldneva, na današnji dan, pred 30 leti, smo mulci v toplem majskem soncu “cbali balo” na našem vaškem igrišču. In potem se je zgodilo. Rezek zvok siren je prebil ozračje. In prebijal. Trajalo je. Občutek sem imel, da neskončno dolgo. Nikoli ne bom pozabil. Ko so sirene utihnile je zavladala tišina. Mrtva tišina. Ptičje petje je izginilo. Veter, ki je še malo prej pozibaval krošnje grmov, dreves in trave tudi. Srhljiv občutek. Spogledovali smo se med seboj in brez besed spokali vsak k sebi domov. Doma, na črno-belem ekranu črno-bela slika Josipa Broza – Tita. S črnim trakom okoli roba. Nisem vedel, kaj… (več …)

In ne le to. Upokojenci se jim zdijo čisto odveč in nepotrebni, predvsem pa študentje niso pripravljeni na nobeno solidarnost do upokojencev. Niti do delavcev. Dalo se je celo razumeti, da niso pripravljeni na nobeno solidarnost z nikomer. Celo strpen pogovor in dogovor jim je postal odveč. To je skupek izjav, katere sem bral, gledal in poslušal v minulih dnevih v sklopu izjav predstavnikov študentskih organizacij. Ob vsem me tolaži le to, da izjave predstavnikov študentskih organizacij niso tudi izjave vseh študentov. Lahko bi sicer enostavno zaključil ta zapis, da se študentje na takšen način zdaj zahvaljujejo in oddolžujejo tem istim upokojencem, tudi svojim staršem, ki so jim omogočili… (več …)

Nekateri moški so za žensko pripravljeni narediti vse, nekateri nekaj, nekateri ravno dovolj, čeprav grejo skozi najbolje tisti, ki ne naredijo prav nič. Vse kar  mi je še ostalo na razpolago tistega večera je bilo to, da sem prislonil kolo tja ob morske skale, se preoblekel v Adamov kostim in pričel, po razdrobljenih nekoč skalah, stopati proti morju. In ko je morje začelo objemati moja stopala, ki so se začela pogrezati v pesek, sem sprva sicer za trenutek pomislil, da je jutri še en dan, a morska gladina, po kateri se je sprehajala luna je bila preveč mamljiva. Morje, luna, tišina narave in jaz, tam v daljavi po obalni cesti pa kolone luči, ki nekam hitijo. Dobro za romantike, pa tudi za sprostitev po dinamičnem dnevu. In dan je bil dinamiten. Bil je eden tistih, ko se moški vpraša, ali je… (več …)

In to že vsaj 15 let. Točno toliko namreč fantje letos štejejo od prvega javnega nastopa Mi2. Čeprav že dolgo nista le ona dva, ampak je zavidljivo kilometrino nadgradil še naknadni trio, kar bi sicer po enostavni matematični logiki moralo nanesti na kvintet, a kaj, ko frajerji, ko so na odru, nažigajo za deset. Če so čisto trezni. Če ne pa za petnajst. Ta moj zapis sicer lahko razumeš tudi kot rahlo pristransko stipkan, kar ni nič narobe, čeprav so razlogi in dejstva za mojo naslovno trditev dovolj zgovorni že sami po sebi. Priznam, bil sem pod… (več …)

Zbiranje plastičnih zamaškov za nakup avtomobila družini Pinter iz Velenja, ki se je začela v blogerski akciji lani novembra, je zaključena. Podatkov o poteku in zbrani količini plastičnih zamaškov do zaključka akcije gospa Nataša Pinter ni posredovala, tako, da tega podatka žal ne morem objaviti, ker ga pač nimam. Zato pa v nadaljevanju predstavljam današnje elektronsko sporočilo o zaključku akcije, katerega je poslala gospa Nataša Pinter… (več …)

Da bi vedel, koliko je tudi tebi resnično do te naše male podalpske, si lahko čisto enostavno zastaviš naslovno vprašanje. Priznam, v zadnjih časih sem že krepko utrujen od tistih samooklicanih domoljubov, ki pod krinko vnete pripadnosti domovini klamfajo, milo rečeno, neumnosti po dolgem in počez. Polna usta in črke so jih kakšen in kako naj bo zaveden slovenec, kar dodatno sočno pospremljajo še z kroničnim pomanjkanjem strpnosti v dejanjih. Od vseh teh “zavednih” državljanov Slovenije pa še nisem slišal, še manj videl, tistega, kar bi vsak pravi domoljub dejansko najprej moral nositi v sebi – pripravljenosti pomagati svoji domovini. V praksi seveda. Trenutna naša podalpska drvi v… (več …)

Sem pač eden tistih, ki v tavanjih po super, mega, hiper in ostalih podobnih marketih ne vidim kaj prida smisla. Razen tega, da je raznolika ponudba strnjena na enem mestu. Kar je včasih lahko prednost, a večkrat slabost. Moram pa priznati, da so tej nakupovalni centri dosegli svoj namen, vsaj v začetni fazi. Pred leti, ko je “najboljši” sosed  (tega slogana sicer ne uporablja v ostalih republikah Balkana) svečano otvoril prvi hiper market na Obali je bilo to še najbolj podobno Beatles maniji v 60ih. Vse kar je hodilo, lazilo in plazilo je drvelo v ta novi šoping hram. In ja, bil sem tam. Čeprav ne na otvoritvi, ker me takšen dren adrenalinsko nikakor… (več …)

To noč sem slabo spal. Kar pa je bilo še dobro v primerjavi z vstajanjem. Hm, če dobro razmislim, res sovražim jutra in zelo me zanima kdo se jih je spomnil. In tukaj je še dodaten razlog. Komaj se dobro predramim in pričnem z raztegovanjem, že nad mano visita oče in mama in se mi režita v fris s tistim : “Dobrooooooo jutro sonček”. Mislim, a sta kaj spila ali pokadila ali oboje skupaj. Kaj me lahko kdo nese pred ogledalo, da vidim če sem res tako rumen kot sonce ali pa imata moja starša zgolj farben blint. Pa niti pretegniti se ne morem do konca in evo – že me vlačita iz posteljice. In to moje. Brez da me sploh vprašata. Noro. Čista anarhija. Vidim, da bom… (več …)

Če še nisi vedel/a, pravi prijatelji so pravi tudi zaradi tega, ker včasih naredijo nekaj za nas, ne da bi jih sploh vprašal ali jim kaj omenil. Vsaj moji so takšni. Blogati sem začel pred tremi leti nekje, kar je bilo seveda za že obstoječo blogosfero malo pozno, a zame dovolj zgodaj. Prvih par mesecev sem potem spoznaval različne spletne skupnosti, kamor sem vstavljal svoje bloge, da bi se, zaradi skupka večih razlogov, dokaj hitro odločil, da grem na svoje. Seveda nimam nič proti določenim oblikam spletnih skupnostim, a še vedno so mi najljubše oblike, ko se lahko (raz)jezim zgolj nase, če gre kaj narobe. In ni skrivnost, da sem odločno… (več …)

Ker je očigledno v naši podalpski vsakomur dovoljeno razpisati referendum za kar se mu pač vzdigne, sem se odločil uporabiti to, sicer povsem zakonito, možnost. Kar pomeni, da se mi je vzdignil. Končno. Razpisujem referendum. Priznam, še do nekaj dni nazaj mi niti na pamet ni padlo kaj takšnega, ampak potem se je, spet in tokrat, za spremembo zelo osebno, zgodil moj župan republike Palma de Popo Boris Popovič. Rad bi sicer napisal, da je gospod, pa mi sive celice narekujejo, naj tega raje ne storim, če se hočem izogniti kakšni gromki besedi kakšnega pravega gospoda. Zato bom raje rekel, da je moj župan le – župan. Zdaj moram že iskreno priznati, da me moj župan vedno bolj… (več …)

Dragan Bulič alias Dr. B ni dobil le svojih 5 minut, ampak kar cel svoj mesec, pa še kaj zraven. Deloma zaradi minulega življenskega dela, deloma zaradi nepozabne izpovedi v svojem nagovoru ob podelitvi Viktorja za življensko delo 2009. Blogov nima časa brati in vendar je moj zapis prebral, čeprav v teh dnevih težko diha zaradi obleganosti. Naslednji dan sva se pogovorila in med ostalim, mi je obrazložil tudi, kaj je botrovalo mojemu začudenju njega obnašanja na podelitvi. Vsega seveda ne bom zapisal, ker ne verjamem, da bi si kdo vzel časa prebirati blog dobri dve uri, čeprav bi bilo zanimivo. Nekaj pa je nedvo(u)mno jasno – Dr. B res nima čisto nobenih napačnih misli in namenov do Plavega orkestra in… (več …)

Boris Popović ni več župan MO Koper. Kar seveda ob njegovem načinu županovanja sploh ne preseneča oz. preseneča samo tiste, ki ne sledijo dogajanjem na Obali. In zdaj je jasno tudi, da Popovič nikoli več ne bo župan MOK-a. Zagotovo pa nikoli več v takšni obliki, kot jo je sprejel ob županovanju. Poleg vseh izgub za občino je ta zagotovo največja, katero si je župan Popovič dovolil. In zdaj je jasno tudi, da lahko Luka Jurij  mirne duše postane župan KS Koper. Začelo se je sicer zelo vroče že zjutraj, ko je odbor za lokalno samoupravo zavrnil izraženo referendumsko voljo ljudstva v Ankaranu, obenem pa ne nasprotoval tej isti v Mirni. Namen je bil seveda… (več …)

Končno nekaj zabave in pristnega smeha v nedeljskem večeru na slovenskih televizijah, bi lahko enostavno strnil moje, torej družinsko, gledanje zabavne oddaje Slovenija ima talent. Potem, ko sem že za krepkih let vsako nedeljo elegantno preskočil slovenske tv programe v prime timu, me je včeraj vseeno premamil firbec, da si ogledamo to čudo. Prvič. In da ne bo nesporazumov, trdim, da Slovenija definitivno nima talenta, ima pa kar nekaj talentiranih državljanov. Priznam, da sem to talent oddajo najprej hotel videti zaradi koncepta samega. Torej koliko licence je dejansko ostalo od originalne. To licenčno oddajo sem si namreč občasno prej že ogledal na italijanski, hrvaški in nemški tv, kjer je koncept zaživel v polni avtorski meri. Malo me je dajala skepsa, da utegnejo na Pop-u spet izkriviti licenčni koncept, kot so to… (več …)

Da bi bil kdo vraževeren, mora biti predhodno veren. Kdor veruje vase mu že itak ta vera povsem zadostuje. Koliko je vraževerstvo skupek motenosti, strahu, pomanjkanja samozavesti, nizke samopodobe, izključevanje razuma, nič logike in realnosti je sicer že resno vprašanje za psihologe ali psihiatre, čeprav po mojem ustrezajo vse oblike ločeno ali skupaj. Vraževerstvo ima seveda ravno tako globoke korenine, kot vera sama. Nenazadnje sta vzročno povezani. Že od obstoja človeštva so se takrat, v sicer bistveno manjših  skupnostih, našli in znašli določeni modeli, ki so se oklicali za vrače in podobno. Pod ta pojem je seveda sodilo, da so tej vrači imeli neke višje, nadnaravne moči v katere je pač verjel, kdor je hotel, čeprav je verjela večina. A večina je verjela, ker je… (več …)

Tako kot vse peljejo naši vrli politiki sam sicer močno dvomim, da bom kdaj deležen pokojnine od te države. Oziroma bo moja pokojnina zgolj tisto, kar si bom sam do takrat ustvaril. In iz tega naziva še slabše kaže tudi mojim potomcem. Jasno, da se za to nismo borili, ampak dopovej ti to svojim potomcem. To, kar predlaga za pokojinsko reformo minister Svetlik s svojo ekipo se mi v določenih delih zdi najmanj zgrešeno, zagotovo pa v vsaj enem delu tudi diskriminatorno. Nov predlog namreč ponuja upokojitveno starost za moške 65 let in za ženske 63 ob pokojninski dobi 40 let za moške in 38 let za ženske. In to je prva zadeva katere nikakor ne odobravam. Razlika v letih namreč. Povsem nerazumno in nelogično se mi zdi, da mora moški za pokojnino delati 2 leti več kot ženska. Tukaj bom… (več …)

Pravljice so, mislim, ena tistih najlepših in pomembnih stvaritev, katere je človeštvo ustvarilo. Večkrat sem se vprašal ali so najlepše pravljice že zapisane in ko sem se že nagibal pritrditvi, sem nekje slišal novo pravljico, ki me je prevzela. Slišal, ne prebral. Kakšno takšno čisto ljudsko, ki se prenaša v določenem kraju iz roda v rod in je še nihče ni postavil na papir. Mogoče pa to niti ni potrebno, saj ko so enkrat zapisane, je njih končna podoba določena, kar pa seveda ne velja za tiste pravljice, ki se prenašajo po ustnem izročilu, kjer je moč interpretacije še vedno prepuščena domišljiji in spretnosti pripovedovalca. Ne glede na to ali so posamezne pravljice vesele ali žalostne, so prav vse po vrsti poučne, predvsem pa… (več …)

Priznam, ne razumem kaj točno je želel povedati Dragan Bulič v svoje častnem nagovoru na letošnjih Viktorjih, ko je v rokah končno držal nekaj trdega in zelo težko lomljivega, kot odraz življenskega dela. V Viktorje sem se sicer poglobil šele po 22 uri, torej takrat, ko sem zaključil s spalnimi pravljicami za moji mali princeski, čeprav sta obe zaspali še preden sem zaključil. O nominirancih, do podeljevanja Viktorjev, seveda ne bom debatiral, saj jih nisem ne izbiral ne glasoval zanje. Pravi šou pa se je itak dogajal v tistem večeru. Dovolj sem še gledal, da sem videl in razumel, da bi v resnici Viktorja moral dobiti voditelj Toš, ki je po nekaj letih to voditeljsko vlogo spet spravil na mesto, ki bi… (več …)

Teorij in praks o moško ženskih razmerjih je ustvarjenih že toliko, da je vse skupaj že kičasto. Vse izpeljanke tega namreč, po mojem, izvirajo iz temeljne oblike “daš-dam” in obratno. Vse ostalo so nijanse. Ampak ravno ta “daš-dam” že stoletja poganja tudi spremljava, da je ženska, ki pogosto daje, volonterka seveda, “prasica”, medtem, ko je moški istega početja – frajer. Debato okoli tega bi lahko tudi enostavno zaključil tako, da je temu tako, ker moški v bistvu ženski ne da, ampak dobi. Kar je logično in razumno. Kakor obrneš je namreč ravno ženska tista, ki vedno spočne pobudo in ponudbo in jo v končni fazi tudi da od sebe in za sebe ali pa ne. Moški torej samo… (več …)

Nogomet se je, od mojega prvega stika z njim, zelo spremenil v prepoznavnosti. Ne morem reči, da je napredoval, ker se temelji nogometne igre in pravila v bistvu niso spreminjali omembe vredno, je pa zagotovo današnji žogobrc dosti bolj turbo, kot tisti pred 20imi leti, da ne omenjam še dlje nazaj. Čeprav, slovenska prva liga je še vedno v 70′ih in turbo izvedbe poznajo le tisti nogometaši, ki vozijo avto s turbo pogonom. Zakaj je nogomet dobesedno obnorel cel svet točno ne ve nihče. Vse pri tej igri namreč izgleda enostavno – žoga, dve ekipi, travnik s črtami, dva gola in sodniki. Mogoče pa je ravno v tej enostavnosti vsa velikost nogometa. Izpeljanke te igre so se preselile na domala vse možne površine, od ulic, teras, plaž, itd. in tako postale dostopne vsakomur. Dovolj je že žoga in nekaj njih pripravljenih na spopad, namesto golov pa karkoli – od klopi, kamnov, kosov oblačil….. (več …)

Tudi s temi besedami je gostja v studiu Odmevov na praznik žensk opisovala enakost oziroma prevlado med spoloma. Žal tega klepeta nisem ujel od začetka, tako, da nisem bil seznanjen z imenom te ženske “aktivistke”, ki je sicer bila oblečena v črno. In hlače seveda, da ne bo dvoma kdo jih nosi doma. Žal pa je voditeljica ni aktivirala, da občinstvu razloži pomen “moške copate”. Očigledno so vse tri v studiu vedele, kaj to pomeni. Jaz kot gledalec pa sem izvisel za novo spoznanje. V življenju mi je bilo namreč  namenjeno že lepo število takšnih in drugačnih vzdevkov, a tega, da bi slišal “copata”, pa res še nisem bil deležen. In možnosti so vedno manjše, da bi kdaj. A tista ženska je dosegla svoj namen. V svoji neizkušenosti sem začel laično… (več …)

Včasih se mi zdi, da sem se rodil v napačnem času. Zamudil sem najprej sexualno revolucijo iz 70′ih, tako, da sem moral potem kar svojo izvajati. Pač raje naredim, kot da se pritožujem. Ko sem ravno toliko zrasel, da bi lahko začel tudi sam grabiti kaj javnega premoženja, je Juga razpadla. Potem pa so itak prišli Janša, Bavčar in podobni modeli in spet ni kaj grabiti. A če dobro razmislim, mi miren spanec še vedno največ pomeni. Vseeno pa sem zamudil zame enega najpomembnejših delov sodobne zgodovine – flower power generacijo. Hipije. To najmočnejše, največje in najbolj učinkovito mirovno gibanje odkar obstaja človeštvo. Gibanje, ki je s… (več …)

Na Primorskem, torej tudi na Obali, naslov pridobi nek drug pomen, če ga spretno izrečeš. Sicer je burja namenjena tudi temu, a nikakor samo temu. Kot ženska je seveda dovolj zvita, da jo je povsod dovolj, a ko buta, buta po moško. Sploh v vipavski dolini. Sicer pa imamo na Obali, kjer smo praktično vsi otroci burje, razvito še eno staro ljudsko modrost – ne moreš scati proti burji. Dobesedno in metaforično. Čeprav si seveda lahko upaš in dovoliš, a posledice boš sam/a prenašal/a. Sicer pa burje rojstni kraj nista Primorska in Jadranska obala, prej končna postaja. A ravno tukaj najraje razkazuje svoje spretnosti čez celo leto. … (več …)

Letošnji 8.marec poteka tudi v znamenju 100letnice. Pred natanko toliko leti je namreč Clara Zetkin dala pobudo za ta ženski praznik. Ob vseh modrih prevodih in novih dodanih besedah v slovenski slovar, katere sproducirajo naši vrli slavisti, mene pa zato včasih bolj na debelo črevo pristiska, je 8.marec v naši podalpski uradno še vedno zapisan kot – dan žena. Čeprav je povsod po svetu zapisan kot – dan žensk. Razlika v pomenu je seveda več kot očitna. Dan žena je, kot naziv, ohranjen še iz časov skupne domovine Jugoslavije. In kot takšen je bil isto izražan v vseh republikah. Kar je prav. Zadeva pa se zatakne pri prevodu. V sosednjih pobratenih balkanskih državah “Dan žena” za slovenščino dejansko pomeni “Dan žensk”. A v slovenskih slovarjih in koledarjih je še vedno zapisan kot – Dan žena. Kar pa zame pomeni le, da… (več …)

So dnevi. In so dnevi. In danes je dan. Sicer mi čisto nič ne manjka, čeprav, če bi hotel iskati dlako v jajcu, bi zagotovo našel lasuljo. A vseeno sem se odločil, da se mi danes ne bo dalo. Nič. Prav velik nič. Hotel sem namreč čisto osebno preizkusiti, mislim da prvič v življenju, kako se počutiš, ko vsem po vrsti rečeš, da se ti nič ne da. Takšnih s to izjavo, sem se namreč naposlušal že toliko, da sem prenehal čistiti ušesa. Ko je zamašeno itak nič ne slišiš. In ker ljubim izzive sem tokrat izzval kar samega sebe. Prelevil sem se iz poslušalca v poslušanega, obenem pa, povsem namerno seveda, preverjal odzive bližnjih in privatnih ali službenih znancev in prijateljev. In ne, nikomur nisem rekel tiste zlajnane, da “nimam časa”, ker si čas pač znam vzeti, ampak le “danes se mi ne da….”. Začelo se je že zjutraj…. (več …)

Pahor ima kratkega, Tűrk še krajšega, Janša pa ga sploh nima. Večina, ki bi prebrala ta naslov v tiskanem mediju bi, že zaradi golega firbca, pokukala v nadaljevanje zapisa. In potem povesila nosove, ko bi ugotovili, da je v resnici govora o – dežniku. Pa še od tega ne bi imeli kaj dosti prebrati, ker zaradi slik zmanjka prostora za črke. Tako to gre v rumenem tisku. Več kot je slik, bolj je rumen. Ampak to je tista najnižja stopnja rumenega tiska, sicer zelo razširjenega v naši podalpski. Slike prevladujejo v takšnih časopisih enostavno zato, ker so pač t.i. novinarji takšnih publikacij rumenega tiska sposobni sestaviti članek v črkah na ravni posameznice petelinjega harema. Slovenci, po mojem mnenju, sploh nimamo rumenega medija v pravem pomenu te besede, razen Požarja. Frajer več kot očitno… (več …)

Na Obali je pust, sodeč po dnevnih temperaturah zadnjih dni, že pregnal zimo. Palme na promenadi poglavarja Istre so sicer še vedno nič kaj modno oblečene, zato pa tista naravna narava ponuja očesu bistveno več. Cveti. Vse cveti. Morje sicer še ne, zato pa izbora na kopnem ne zmanjka. Tudi najbolj nemaren opazovalec najprej registrira, da cvetijo – ceste in pločniki. Celo v centru mesta. Kar je seveda dobro. Zaradi slalomskega manevriranja vozniki nimamo časa gsm-ati, zato ker roka skače na stegna sopotnice. Luknje pač. Kolesarji in pešci pa uživamo brezplačne treninge za Iron man/a. Z malo sreče se lahko celo brezplačno stuširamo na sprehodu, za kar gre izjemna zahvala voznikom, ki so prepričani, da so luže na cesti narisane. Priznam, da tudi mene… (več …)

Kot športnik sem mnenja, da je šport koristen vse dokler vanj ne posegajo dopingi in smrti športnikov. Po tem to ni več šport, ampak gladiatorstvo in tragedija. Zimski športi, razen hokeja in skokov, so praviloma za ogled prej monotonija kot adrenalinsko doživetje. Čeprav verjamem, da se športniki vseh disciplin OI sami trudijo po svojih najboljših močeh. Letošnje ZOI so pri koncu in priznam, da sem si po tv od začetka ogledal skupaj največ za slabo uro programa iz tega naziva. Sem pa bil na tekočem preko radia, ki mi omogoča več svobode drugega dela ob poslušanju. Pred ZOI sem, o ugledu Slovenije, zložil ta zapis in tokrat so nekateri naši športniki tudi praktično dokazali, kako se brani ugled in ponos svoje države. Ob vsem tem sem se vprašal le, koliko se je… (več …)

Zvijača RTV SLO je uspela v celoti. No, tri, če že moram sešteti. Pri prvi so organizatorji EME sami izbrali nastopajoče polfinaliste, čeprav so obljubili, da bo to delo ljudstva, pri drugi je, zaradi še vedno nejasne vsebine v zrak izpuhtelo 180.000€ sredstev rtv naročnin, pri tretji pa je ljudstvo končno dobilo zadnjo besedo. Za katero pa je moralo plačati še dodatne tisoče evrčkov v glasovanju. In zdaj je jasno, da je to najdražja EMA do sedaj. Kot je jasno, da bodo želeli na nacionalki naslednje leto spet vrniti žirijo v odločitev. Zdaj imajo organizatorji namreč v rokavu asa – izgovor v stilu “dali smo vam možnost, pa poglejte, kaj ste izglasovali”. Ampak, obstaja možnost, da jim bo samo en as premalo….
Ker sem v svojem prejšnjem zapisu obljubil, da si bom ogledal finalni večer EME, sem obljubo tudi izpolnil. No, do neke mere. Družinsko smo se posedli pred tv, da si ogledamo ta velespektakel, a že po drugi skladbi… (več …)

Ljubitelji nogometa se bomo, še pred letošnjim največjim praznikom nogometa v Afriki, dostojno naslajali v vrhuncih lige prvakov. Svetovni klubski nogomet višje pač ne seže. To sezono je bil skupinski del LP sicer malce bolj dramatičen, kot običajno, a vseeno manj napet kot drame, ki prihajajo. Z 8 finala se začenja zares. Zelo zares. Ker so vsi boji na izpadanje poslastice. Vsaka ekipa bo imela časa le dve tekmi, da pokaže ves svoj talent, taktiko, borbenost in željo po zmagi. Popravnih izpitov ne bo več. Četrfinale pa je, kot edina pot proti finalu, velik izziv za vse. V osmino finala angleži in španci vstopajo s po tremi ekipami, kar je lahko tudi dokaz, kje se igra najboljši nogomet. Možnosti, da bi oboji obdržali po tri ekipe tudi v četrfinalu, so minimalne. Mislim pa, da bosta tokrat najbolj trdi tekmi… (več …)

EU je samooklicanemu policaju sveta rekla jasen – NE ! ZDA so namreč zahtevale konstanten vpogled v tudi bančne račune evropskih državljanov. Zaradi terorizma oz. teroristov, pravijo. Seveda, to je edini razlog. Moja definicija terorista in terorizma je v bistvu zelo enostavna – terorist je posameznik, skupina posameznikov ali država, ki izvaja najbolj grobo obliko nasilja nad osebami ali stvarmi druge države. Terorizem pa so njih posledična dejanja. To razume vsak. Ampak potem sem se lotil vprašanja, zakaj sploh kdo postane terorist ? Povsem jasno je, da nihče na tem svetu nima razloga komur koli škodovati, če njemu poprej ni bila povzročena škoda. Še o tej obliki upravičenosti bi se dalo debatirati. Torej, če jaz hodim gol po svojemu stanovanju, ob tem pa nihče od zunaj ne vdre v moje stanovanje in začne po njem rovariti ali mene napadati, potem… (več …)

Ok, dajmo najprej nekaj razčistiti. Valentinovo naj bi bil dan, ko se ptički ženijo. Ptički, kapiš. To so tista predvsem majhna pernata leteča bitja, ki nam lahko dan olepšajo tudi tako, da zažvrgolijo kakšno. S čim so si kokoši prislužile status ptiča mi še danes ni jasno. Zakaj so brez statusa pa razumem. Moder sklep je torej, da bi se človek moral veseliti tega veselega ptičjega dogodka in se muzati ob njih opazovanju in poslušanju. Ampak ne. Namesto prisluhniti melodiji narave, množice navaljujejo v trgovine kot mutavi na telefon, da bi se dokopali do svojega srčka in/ali vrtnice. Katera potem polni vzhičenja, kot bi se jim prikazal ‘goreči grm’, molijo pred nos izbrani/izbranemu. Namesto, da bi jih prijeli za roko, odpešakali bosi do… (več …)

Ker gre pri tem pojavu za splet številnih okoliščin, bom za začetek razložil, zakaj nogi na tesno, na kolenu, prekrižajo – moški. Enostavno zato, ker nimajo nič vmes. Ok, zdaj pa k ženskemu prekriževanju. Lahko bi sicer poenostavil in uporabil isto argumentacijo kot za moške, ampak to enostavno ne zdrži. Ker ne poznam nobene ženske, ki, vsaj občasno, ne bi imela kaj med nogama. Preden sem se lotil tega zapisa sem seveda, kot ponavadi ob zahtevnih projektih, čeprav je moja teorija že razvita, svoje modro naslovno vprašanje namenil kar nekaj predstavnicam ženskega spola – 52im, če sem natančen. Odgovori so bili presenetljivi. Kar 98% vprašanja ni razumelo, čeprav se niso prenehale nasmihati, preostala 2% pa so si bile nekako složne, da na takšen način ne prakticirajo oviranja dostopnosti prehoda med… (več …)

Šef je, kakor obrneš, zrcalo kolektiva. In obratno. V mojih najstniških letih sem bil pogosto, od moje gospe matere, deležen poslušanja izjav, da je lahko biti šef, da so sami zabušanti, itd. Takrat smo mozoljasti najstniki že hodili med počitnicami delat v Luko, prebirat sadje in zelenjavo po skladiščih, kar je pomenilo, da sem imel čisto praktičen vpogled v šefovsko delo, poleg učiteljev v šoli. In moje nestrinjanje z izjavami gospe matere je seveda tako pripeljalo tudi do tajfunskih razsežnosti. Me je pač že takrat motilo, da si kdo dovoli podajati neargumentirane izjave, sploh če so brez lastnih izkušenj na določenem področju. Očetovih genov pač ne moreš prikriti. Ampak, gospa mati je bila takrat doma edini šef, poleg ene priseljene moške copate in temu primerno je bila njena, čeprav za lase privlečena, zadnja. Čeprav sem bil jaz tisti, ki je… (več …)

Toliko krat sem že slišal od nekaterih, predvsem žensk, da iščejo sorodno dušo, da se samo še nasmejim. Kar velja tudi za tiste, ki iščejo nekoga “na isti frekvenci”. Na partnerska razmerja mislim. Tista predvidenega daljšega obdobja. Sam sem s to tezo skenirane privlačnosti, kot pogoj za uspešno obratovanje razmerja, že zdavnaj opravil. In zaključil, da mi res ni do tega, da bi cele dneve gledal in poslušal še enega sebe. Po pravici – že mojega ogledala imam včasih čez glavo. Skozi čas pa sem spoznal, iz čiste prakse seveda, nekaj povsem drugega. Osebki, ki uporabljajo omenjeni frazi, so kompleksni. Kompleksno zakomplicirani. Sami s seboj imajo nerazčiščenih pojmov ustrezno zajetnosti Triglava. V isti meri višine omenjenega pa iz njih dobesedno štrli egotrip popolnega nehotenja in… (več …)

“V tem parlamentu sedijo teleta” je zarohnel Plemeniti Zmago Jelinčič in – preživel. Retorika Plemenitega mi sicer ni simpatična ravno zaradi žaljivih in pomanjkanja strpnih izjav. In tudi tokrat sem prepričan, da je s to izjavo res hudo užalil. Teleta seveda. To govedo je namreč za človeka zgolj in le koristno, saj človeku popestruje prehranjevalno verigo tako z mlekom kot ostalimi oblikami mesnih proizvodov. Teleta imajo svoj naravni prostor – hlev in pašnike. Preden častno odslužijo človeku in končajo v klavnici. Če bi po kakšnem naključju končala v parlamentu, potem se itak ne bi znašla in bi, zaradi omejenosti, prišle do izraza tiste druge karakteristike telet. Njih bizaren IQ bi jih prisilil v agresivno ali flegmatično obnašanje, predvsem pa bi, ker nimajo privzgojenega bontona, srali in scali vsepoprek. Kar pomeni le, da bi bil naš parlament poln dreka in… (več …)

Iskreno povedano, prav nikoli nisem dajal pozornosti naslavljanja ženskam. Riba ka riba. Dokler ima ženska ime, priimek ali vzdevek, mi je pač čisto vseeno ali je kaj od naslovno naštetega. Izkušnje življenske prakse pač. V kateri sem srečal in spoznal, čeprav bi bilo včasih za vse bolje če ne bi, kar nekaj žensk, ki so bile milo rečeno obsedene s naslavljanjem, praviloma po lastnem določenem izboru. Da je bila večina takšnih vse prej kot polna ustreznost zahtevanemu naslavljanju pa je že druga zgodba. Helena Blagne je le ena tistih žensk, ki hlepijo po pravilnem naslavljanju. Tudi tem. To, da jo vzorčno sploh omenjam pomeni le, da je pritegnila mojo pozornost in da mi je všeč. Zelo. In mi bo vse dokler bo med nama vsaj sedanjih 300 km razdalje. Vključno z njeno glasbo. Ne vem sicer točno, kaj se ji je zgodilo, a Helena se je po silnih… (več …)

Priznam, res me moti, da EMO vsako leto označijo za kuhinjo. Kot bi šlo za kuharsko oddajo. Najbolj pa me moti to, da se nihče noče izjasniti o kakšni vrsti kuhinje je govora – letni, zimski, prestižni, gostilniški, multifunkcionalni…..Pa saj nacionalka sploh nima prave kuhinje v svojih prostorih. Zato, drage moje in dragi vaši, sem se odločil tem namigovanjem narediti konec. EMA je plod – čajne kuhinje. In teh na nacionalki res ne manjka. Čajna kuhinja je v bistvu prostor, kjer se je porodilo še največ projektov. Namenjena je vsesplošnemu druženju, izmenjavi idej in mnenj ob seveda topli skodelici čaja. Ki pomirja. Tako nastaja EMA. Ki je nedvomno produkt treznih glav, glede na to, da se na nacionalki med delovnim časom ne sme uživati alko derivatov. Kreatorji EME torej le to ustvarjajo pri polni zavesti in vsako kasnejše… (več …)

Matjaž Javšnik in Rajko Stropnik. Prvi za Bob, drugi za Blog. In tako poskrbela, da bo bob do naslednjega leta (spet) poganjal na Štajerskem. Čeprav sem se in se še vedno izogibam prireditev, ki mi že samo zadišijo po snobizmu, sem se tokrat le odločil in udeležil prireditve. Enostavno zato, ker me je zanimalo koliko prireditve dejansko lahko nastane iz enega samega stavka. Pa tudi zato, ker sem bil v varnih rokah mojega body guarda v črnem, ki me je spremljal od trenutka, ko sem stopil iz vlaka na peron. Med ogledom mesta, ki me vedno znova navduši, sem sklical nekaj mariborskih prijateljev, da nazdravimo moji novi potomki. Vsi so bili, le Dite spet ni bilo. Prava mariborčanka – vedno je, a je nikoli ni. Da skrajšam ta del – pivske krigle so bile ravno prav težke, da fitnesa včeraj… (več …)

Ko sem bil mulac v naši vasi nismo imeli telefona. Smo pa imeli kanale za polaganje telefonskih kablov. Katere smo vaščani po večini udarniško kopali tako in toliko, da nekaterih še danes ne najdejo. Kanalov. Nismo imeli niti gsm-ov. Smo pa imeli grla, proti katerim so Globoka grla amaterizem. Niti interneta, čeprav je Gates že ugotovil, da so okna v bistvu vrata. Medtem pa so hipiji in punkerji, tudi v naši mali podalpski, sklenili svojo preobrazbo in se začeli spreminjati v današnje poslovneže in politike. Ampak, po nekem karmičnem ključu smo se mulci, brez prej omenjenih pripomočkov, praktično vsak dan dobivali na placu. Vedno je kdo prišel pet minut prej ali pet prepozno, kar pa je bilo brez poprejšnjih… (več …)

Ugled naše podalpske v EU, pa tudi svetu ni le načet, ampak že sramoten. Ugled države pa ne pomeni le ravnanj naših politikov, ampak celotnega naroda. Država je namreč sestavljena iz vseh državljanov. Čeprav je večina nagnjena k spravam in strpnosti, pa je še vedno preveč tistih, ki v pomanjkanju strpnosti in razuma ne nehajo škoditi lastnemu narodu in s tem tudi ugledu naroda oz. celi državi. Smešno in žalostno obenem pa je, da imajo slednji vzornike in podpornike ravno v večini naših voditeljev, ki, zdaj je že jasno, do sedaj niso bili sposobni ukrotiti niti sebe, kaj šele ljudstvo. S tem pa so in še vedno odkrito dajejo potuho in priznajne delovanju vsem zdraharjem, ki v kvarjenju ugleda države ne izbirajo ne načina ne sredstev. In kar je najhuje… (več …)

Prvič je, kakor obrneš, nepozabno. Kar ne pomeni najboljše ali najslabše, prej drugače. Ker je tudi vsako naslednje nadaljevanje prvič, če je, drugačno in nepozabno. Prvič nas pač zaloti povsem nepripravljene v nepoznanem in ravno v temu je čar. Upati in gojiti vztrajnost naknadne primerjalnosti s prvič, je čista utopija in nepotrebno trošenje energije. Svoje in še od koga. Sam sem tisto prvič vedno pustil tam nekje shranjeno ob čistem zavedanju, da se pač tisti trenutek enostavno ne more nikoli več ponoviti. Mogoče so ravno zaradi tega tisti prvič prijetni trenutki tako posebni. Ker ne dopuščajo monotonije ponavljanj. Ogromno tistih prvič se v resnici niti ne spomnim. Ker sem bolj radovedne sorte in … (več …)

Mali oglas : “Prodam odlično ohranjene ledvice za 40.000€ in moški stoječi ponos, kot nov čeprav zelo rabljen, redno servisiran, za 1000€ po centimetru, prašniki priloženi.” Da slučajno v prihodnosti v naših oglasnikih ne bi res prebirali takšne in podobne oglase, so si naši strokovnjaki in politiki omislili zakon, ki bo določal obvezno darovanje organov. Sam bi naše organe sicer takoj in brez vsakega pomisleka podaril kateri drugi državi, ker pač mislim, da je bolje živeti brez kakšnega organa, kot pa imeti neuporabnih preveč. A ta zakon pač ne bo prvo aprilska šala, temveč stvarnost. Koliko kruta pa je že odločitev posameznika. Do sedaj je v naši podalpski veljalo, da si svoje organe prostovoljno odločen daroval/a po svoji smrti. Poslej bo vse drugače. Po sprejetju zakona bo namreč prav vsak/a državljan/ka avtomatično darovalec organov. In ta del je nedvo(u)mno jasen, kar ne pomeni tudi… (več …)

Postal sem očka. Četrtič ! V vsakem primeru je bil veliki finale. To noč, ob 02.40, ko si že lepo spal/a, moja Snežka pa mi je že tretjič lomila roko v porodni sobi izolske porodnišnice, je brez vsakega zadržka in odločno pogumno na Zemlji v polnem glasu pristala najina nova velika ljubezen – Gaja. In seveda – lepa je kot mama, bistra pa kot očka. Gajine prve zgodovinske besede so bile : UUAUUAUUA, če mi hitro kdo ne da lazanjo, grem kar nazaj. Le po kom se je vzela. Če te je skrbelo – vsi in vse smo OK, podrobnosti pa kdaj drugič.
Tudi na tem mestu pa se res iskreno zahvaljujem osebju bolnice Izola, še posebej ekipi v porodni sobi, ki se je zelo izkazalo s svojo prijaznostjo, korektnostjo in profesionalnostjo. Za čisto 10ko !

Don Marko M

Čeprav sem rojeno zimsko dete, statistično med tistimi 3600, pa mi zima diši ravno tako kot dihurjev oblaček. Ne gane me kaj dosti niti to, da je ženskega spola. Kar se sicer bolj poredko dogaja. Temu primerno je tudi  moje navdušenje do zimskih radosti. In čeprav me Zima še vedno drži v dvomu ali je prvi ali zadnji letni čas, ji vsekakor ne morem oporekati, da je odlična, redka maximalno uporabna premetanka – miza, mazi, zami, imaz. Premetenka je itak. Še vedno je zame najbolj pomembna značilnost Zime ta, da je dobra za – komarje. Ker jih ni. Vsaj na Obali. Česar pa ne morem trditi za ostale oblike brenčečega mrčesa, za katere pa sem že uspešno razvil avtoimunski sistem. Pač ne slišim dobro, če se mi tako zahoče. In ja, na Obali ima Zima poseben status, primorci pa njene privilegije. Prvi je nedvomno ta, da… (več …)

Očigledno sem zamudil poslovno priložnost in tako ne bo nič iz avtorske knjige “Kako postaneš evro milijonar v mesecu”. Če bi namreč za zapisan horoskop 2010 na mojem blogu zaračunal po euro za ogled, bi danes, po dobrem tednu, že spravil v žep 50 tisočakov. In še se bo, kot kaže, nabiralo. Se mi je zdelo, da sem zgrešil profesijo. Eh, še je čas za nas. Ne glede na vse – te okoliščine nikakor niso premagale moje sveže odločitve nabave novega štirikolesnega prevoznega sredstva. Prvega letošnjega mega nakupa. Meni je sicer moj eksotičen praktično mobilen dvo kolesnik povsem v ponos in korist, a moje ženske so zdaj že v večini, tako, da odpade čisto vsaka možnost demokratičnosti odločanja. Zame seveda. Edino, kar mi je, demokratično, po nekaj dnevnih čvrstih in neizprosnih pogajanjih uspelo izboriti, je moja pravica do… (več …)

Moj blog, torej tudi jaz, je letos doživel praktično vse, kar krasi pravega blogerja. Lepo besedo, odločnost, provokativnost, pronicljivost, zakulisne igre, dramo, intrige, (samo)ironijo, tožbe, humanitarnost, evolucijo, revolucijo in posledično drastičen dvig branosti. Vem, nisem edini, a velikim res ni nič več ostalo. Za nameček vse to sploh ni bil moj namen, ampak, če je potrebno, sem v vsej svoji neprilagodljivosti prilagodljiv. Veš, prav vesel sem, da tudi ta jubilejni 300ti zapis delim s teboj. Kot sem vesel, da si še vedno z menoj. Nasplošno sem preživel zelo pestro in zanimivo leto in edino, kar me je v zadnjih dnevih malo metalo, je bilo vprašanje “Naj ostanem ali grem?”. V Novo leto 2010. Prav se mi ne da. Zdaj komaj razumem vse tiste, ki se jim… (več …)

Ravno v predzadnjem letošnjem zapisu sem spoznal, da imam talent napovedovanja. Sicer sem samega sebe krepko pretipal, če je to res to, ampak potem, ko sem videl, kdo vse ima ta talent in na kakšen način, mi je v hipu postalo vse jasno. Ja, imam te sposobnosti. Ki sicer niso jasnovidne, so pa vidne. Ker mi je jasno, da nikomur ni vse jasno, kar pomeni, da je jasno tudi nemogoče napovedati, sem se osredotočil na vidno. To kar pač vidim dneve, mesece, leta vnaprej. In ker mi je ta talent dala mati narava povsem zastonj, bi bilo povsem krivično in nepošteno, da bi ta svoja videnja zaračunaval tistim, ki jih (še) ne vidijo. Mati narava mi je pač lepo namignila, da bom itak v vsakem primeru poplačan za ta svoja pisna videnja. Neprecenljivo plačilo je namreč le tisto, ko vidiš, da je nekdo spregledal, vidi in gleda. Zato sem zbral vsa nihala na kup, razpotegnil vse zvezde po nebu, premešal vse karte v vseh smereh, obrnil na vidno vse kavne usedline skodelic in se… (več …)

Skoraj 20 let “samostojnosti” je bilo potrebnih, da namesto ‘Na juriš, na nove zmage !’ iz ust politika, ki je na nek način celo zanetil proces za kao samostojnost naše male podalpske, slišimo : “Čas je za novo republiko. Naslednjo pomlad gremo na trge in ulice! Ponoviti zgodovino izpred skoraj 20 let.” Kaj naj rečem. Razen, da bi se res morala ponoviti zgodovina a če že, potem tista kmečkih uporov dopolnjena s tisto 1941. A Janez je pač Janez in ostaja Janez. Vedno na begu. Zbežal je iz domovine Jugoslavija v domovino EU, zdaj pa hoče zbežati še iz domovine Slovenije v neko novo Slovenijo. Verjamem, da je lažje bežati, kot pa se spopasti s problemi, sploh če si jih sam ustvaril. Ampak, gospod Janez Janša, vse svoje si pokazal že od 90ega do danes in nategnil tudi mene s svojimi kamerati dovolj, da nimam nobenega razloga več, da bi ti verjel karkoli. Ne tebi, ne tvojim kolegom “sotrpinom”. Jaz ne rabim več nobene nove domovine, ker imam to svojo rad. Zelo. Čeprav mi je dala bistveno manj, kot prejšnja skupna domovina. In namesto bežati bom mali podalpski domovini  raje pomagal, da postane… (več …)

Resnica je kot fatamorgana – tako blizu, a tako daleč.

Vsa moč ni v višavi, ampak na dnu.

Intelektualci, sploh samooklicani, imajo v življenju samo eno težavo. Ogledalo.

Vsako vprašanje ima odgovor. Če ti odgovor ni všeč, zastavi drugo drugo vprašanje…. (več …)

Učiteljico, če že hočem biti natančen. Verjamem, da nisem ne edini, ne prvi, ne zadnji, ki si je to dovolil, mogoče le drugačen. Ob vsem tem pa se nimam namena posuvati s pepelom, ker tega nisem naredil zase ali moje družinske člane, temveč za dobrega znanca oz. njegovega sina. Slabe vesti pa tudi nimam, saj je nenazadnje to moja Don-ovska dolžnost. Pomagati dobrim ljudem po svojih močeh namreč. In verjamem, da bi vsak na mojem mestu ravnal isto, če bi lahko. Tudi tistega dne sem, kot praktično vsak dan, kolesaril po Obali in ob povratku v mesto mojega bivanja praktično skoraj trčil v Ivana. Že krepkih let dobrega znanca, ki mi je že storil kakšno uslugo brez vsake zahteve in pričakovanja po plačilu ali vračilu. Srečava se sicer občasno, a prav vsakič se… (več …)

V naši mali podalpski se pozdravljamo na malo morje različnih načinov, predvsem s pozdravi, ki nimajo prav nobenega pomena. Sploh mladina je polna teh brez pomenskih domislic pozdravljanja. Ampak ok, dokler je iz srca naj pač bo. Me je pa že dolgo lomilo v podstrešju, kar me še vedno, zaradi pozdrava Adijo. Kar je obenem, v dopolnitvi, tudi naslov tiste priljubljene pesmice “Adijo pa zdrava ostani, pa vzem’ ga še 1x v roko, na mojga nikar ne pozabi, četudi drug ženin tvoj bo…” Ok, to vmes sem malo po svoje prilagodil, ampak bistva ne spreminja. Adijo in v isti sapi še zdrava ostani sta skladna ravno toliko in tako, kot ogenj in voda. Adijo namreč ni nič drugega, kot… (več …)

Tako, vsaj za slednje, trdi kan. 1364 ZCP. Dobro mi gre, poleg uporništva zdaj še ta status. Sam sicer mislim, da bi se cerkev dolgoletnim vernikom morala ustrezneje in spodobneje oddolžiti ob izstopu, kot pa jih avtomatično označiti za izobčence, ampak ok. Vsaj vem kje sem bil in toliko o nagrajevanju zvestobe. O izstopu iz RKC sem v resnici sanjal praktično od svojih zgodnjih let naprej, a nekako ni bilo dovolj časa, da bi se odločno posvetil. Do letos. Da bi to izvedel do 18ega leta je bilo praktično nemogoče, saj je moja gospa mati skočila pod strop že ko sem samo omenil to temo. In ja, do moje polnoletnosti je bila pač ona odgovorna zame. Čeprav ni bila že od 15ega, za tisto nazaj pa bi se dalo debatirati. Temperament mojega uporniškega duha pa je bil še dodatno in konstantno povzdignjen, ker… (več …)

Hočem nočem puščam sledi. V stopinjah korakov. Včasih namerno, včasih, ker ni druge možnosti. Čeprav vedno obstaja druga možnost. In včasih, ko se ozrem nazaj, sem celo ponosen, ko vidim kako stopa po mojih stopinjah. Ja, neprecenljivo. Snežinke so se v umirjenem ritmu pozibavale in prepletale v temi dneva, ki se je spuščal v večer. Mrzlo, bemti je mraz. Medtem, ko se moja sapa iz ust spreminja v dimne signale, zatlačim roki v žepe. Vem ja, nič kaj modro, glede na to, da se je poledica že prijemala pločnika. Ampak dopovej ti to obalnemu primorcu v prestolnici. Iz glavne ulice, ki je še najbolj podobna bitki za Waterloo, zavijem v stransko. Proti mojemu priljubljenemu pub-u. Opa, saj ne morem verjeti. Položenemu snegu na pločniku uličice ravno moje stopinje vzemajo nedolžnost. Cool. Tako rad sem prvi. Samo, da ni z zadnje strani. Nekje na sredini se ustavim. In medtem, ko se… (več …)

Vlasta Nussdorfer je tožilka. Javna uslužbenka. In ta status, skladno nazivu, tako javno tudi prikazuje. Ne, ni težava v tem, da je gospa podlegla pop sindromu. Mediji imajo pač tisto nalezljivost. Težava je v tem, da medijske promocije ne uživa zaradi poslanstva redne službe tožilke, katere plačo ji omogoča vsak davkoplačevalec posebej in vsi skupaj in sivina te službe, katera ji očitno preseda, temveč zaradi doda(t)ne društvene aktivnosti Belega obroča. Katero pa, brez vsake slabe vesti, izvaja kar med rednim delovnim časom, medtem ko se kupi nerešenih primerov na tožilstvu vztrajno večajo v višino in širino. Konflikt interesov ali zloraba položaja ? Ali oboje? Vsekakor pa bi se Vlasta morala odločiti ali bo profesionalna tožilka ali pa profesionalno v njenem Belem obroču. Dvojina v… (več …)

Čeprav je, z današnjim dnem, akcija zbiranja plastičnih zamaškov za Anžeta zaključena, se le ta nadaljuje za Mirka iz Maribora. Mirku se seseda hrbtenica in zbrani plastični zamaški mu bodo v veliko pomoč za zbiranje potrebnih sredstev za odpravo teh težav. Dodatne informacije nadaljevanja akcije za Mirka so ti dosegljive na Anžetovi spletni strani. Zahvala Anžeta pa tudi tukaj. Sicer pa, tako kot sem sam impresioniran nad uspešnostjo akcije zbiranja zamaškov za Anžeta, ravno tako si lahko tudi ti, ki si jih tudi zbiral/a. Dober človek si. In obenem si lahko upravičeno ponosna/ponosen, da si s svojo dobro in plemenito voljo prispeval/a svoj delež za 100 ton zbranih zamaškov za Anžeta. Astronomska številka, ja. Katere verjetno ni nihče pričakoval za teh nekaj mesecev zbiranja. V slogi je pač še vedno moč in… (več …)

Sliši se neverjetno, a je resnično. Mojemu, tudi mojemu županu Borisu Popoviču, se je pripetila krivica. Spet. Ne razumem, kako je to sploh mogoče. Človek sploh ni fizično nasilen do nikogar. Še besede katere izreče so prej izjemen napor za njega podstrešje in glasilke, tako, da iz tega aspekta lahko izvaja nasilje le nad samim seboj. Kar pa zakonsko ni kaznivo. In spet ne razumem, kako so naša sodišča lahko tako krivična, da so ga obsodila – ker je na glas razmišljal. Dvojna merila sodišč. Medtem, ko ljudstvo od politikov in županov pričakuje, da bodo ja čimbolj na glas kaj modrega povedali, pa po drugi strani tistega, ki tako naredi, kar takoj cepijo z zaporno kaznijo. Ja, tako kot vsako vojno, je tudi to zakuhala – ženska. Petra Vidrih. Ki sama zase pravi, da je po poklicni plati – novinarka. To pa je tudi vse, ker po privatni nima kaj pokazati in povedati o sebi. Ker se Petri nikakor, tudi po zajetnih letih, ni uspelo izstreliti nad novinarsko povprečje, se je odločila… (več …)

Desant na gozdove se začenja. Z enim samim ciljem v veselem decembru – imeti prazničen drevešček pod svojo streho. Zakaj že ? Kar tako. Ker je to lepo. Koliko milijonov, mogoče celo milijarda, nedolžnih dreveščk se bo v gozdovih žrtvovalo za človeško neumnost sploh ni pomembno. Celo okoljevarstveniki, tako zeleni, bodo po večini poniknili tudi v tem decembru, medtem, ko se bodo sekala in sekala mlada in mala dreveščka. Ki tako ne bodo nikoli imela možnosti zrasti v velika drevesa, da bi ponosno prispevala v čistejše okolje tudi človeka. Bodo pa zato v veselje dobre tri tedne tam v kotih sobe, da bi nato končale kot kurjava ali kar v smeteh. Največja poanta v vsem pa je, da dejansko prav nihče točno ne ve, kaj je razlog, da mora drevo stati za praznike tam v kotu. V Sloveniji si še vedno nismo na jasnem niti, ali gre za novoletno, božično, smreko, jelko ali pa le drevo. Vemo pač, da ga je… (več …)

“Partizanček Franček je čisti blefer in lažnjivec” je svoje pismo načel belogardist Janez, katerega sem pred tremi dnevi prejel v moje uredništvo. In nadaljeval : “Zaradi vsebine pisma partizančka Frančka, ki v svojem besedičenju zavaja javnost, pričakujem od uredništva bloga Don Marko M, da v celoti objavi moj odgovor na istem mestu in brez uredniške cenzure”. Razlog silnega vznemirjenja belogardista Janeza je bil seveda intervju, v katerem se je Franček partizanček predstavil na mojem blogu. Pismo Janeza kot takšno nisem mogel objaviti, ker je bilo očitno spisano v afektu in bi ga moral zaradi neprimernih izrazov cenzurirati več kot za polovico, kar pa bi seveda sprožilo dodatno nejevoljo in zahtevo po pravicah pri Janezu. Zato sem ga, kot Frančka, povabil na osebni intervju v mojo redakcijo. Danes me nekaj križ zdeluje, zato sem moji tajnici Vednoda naročil, naj sprejme Janeza. “Kdo pride” me je prebodla z očmi. “Saj sem ti že povedal – belogardist Janez.” Naenkrat je temperament Vednoda poskočil :”Ma kaj ta golazen… (več …)

Da ti visi je očigledno cool, fajn, superca in oh in sploh. Pri tem pa je, bolj kot dimenzija, pomembno, da binglja. Kar daje tisti občutek zavedanja, da je vse na svojem mestu, ko ga potehtaš v dlani in med prsti. Seveda je pomembna tudi lepota, a dosti manj kot izvirnost njega podobe. Zakaj se ljudje tako radi obešamo na obeske verjetno ne bo nikoli jasno, zakaj se kdo obeša na tipa ali žensko je pač lažje razumljivo. Gušti so gušti. O ja, na obeske pa sem pozoren. Tudi nanje. Pa ne na mojega, ker imam samo enega, pa še za tega praviloma vedno vem kje se nahaja. Hočem nočem mi pač padejo v oči predvsem obeski ključev. Sploh, ko sem se večkrat z različnimi gospodičnami vsedel na kafetku. In vedno se je ponavljal sicer soroden, čeprav različen scenarij. Če je bila kadilka je seveda morala povleči iz torbice cigarete. In spektakel se je začel. Ok, glede ženskih torbic sem še vedno… (več …)

Koliko je kdo v resnici predan svojemu delu zveš lahko čisto enostavno tako, da ga vprašaš po zgodovini dejavnosti. Ne bodi pa presenečen/a, če o zgodovini taxi-ja slovenski taxisti ne vedo praktično nič. Šefi jih pač naučijo le, kako se vklopi taximeter ali pa ne in kako se pokasira. Vse ostalo je na njih samih. Taxi je v svoji zgodovini sicer večkrat menjal svojo zunanjo podobo in jo bo še, a prvotno poslanstvo ostaja nespremenjeno. Popotovanje, bi rekli stari grki. Popotovanje za ljudi, proti plačilu, od vstopne do izstopne točke. V naši mali podalspki je, kot vse ostalo, tudi taxi služba prišla primerjalno s zajetno zamudo. Zametki segajo v obdobje po drugi svetovni vojni, do začetka razmahovanja v 60′-ih. Za primerjavo – znameniti londonski taxiji so svoje poslanstvo začeli poganjati že v 17. stoletju, v podobi nadgradnje znamenite rikše. Nadgradnja pa je bila v tem, da je človeka… (več …)

Oni dan sem v naši, prej sivi kot beli prestolnici, stopil iz vlaka na peron. Veza za nadaljevanje vožnje je bila napovedana za čez 15 minut, tako, da sem v miru zavil en tobak. Po prvem dimu pa mi je padel v oči. Le nekaj metrov proč je bil. Avtomat. Vabil me je s svojo ponudbo non alco pijač in nekaj prigrizkov. Ker sem načelen, sem podlegel takoj. Pristopil sem mu osebno, čeprav je deloval neosebno. Niti pozdravil me ni. Sicer pa, kaj ima pa sploh veze vljudnost z biznisom. Medtem, ko sem gledal njega ponudbo za steklom, sem izbrskal nekaj drobiža. Odločen, da bo tisti grejprfrut z mehurčki moj, sem se lotil prebiranja navodil. Svaka čast slepemu, če to prebere. Pa sem ga, v tisto režo, najprej nahranil s šestimi kovančki po 5 centov. Pogledam displej. Nič. Mogoče pa hoče cel znesek ali pa mu enostavno baker ni dovolj plemenit. Pa mu dodam še tri kovančke po 10 centov in vtipkam številko. Tip me, milo rečeno, ni niti pogledal. Takrat sem, v trenutku svojega temperamenta, sicer najprej pomislil, da bi uporabil na njem… (več …)

‘Lahko mi pišeš preko spleta’, je prijavil Dedek Mraz in s to potezo krepko skočil v čas sodobnosti. Ja, Dedku Mrazu lahko poslej svojo željo pošlješ tudi na takšen način. S to potezo je seveda krepko prehitel v sodobnosti oba druga decemberska moža, čeprav med njimi rivalstva ni, ker so enostavno tako posebni vsak zase, da primerjava niti ni možna. Ker se možakar osebno prvič srečuje s sodobnostjo na takšen način, si je izbral po enega asistenta v vsaki državi. In v naši podalpski se je obrnil name. Torej na moj blog. Obljubil sem mu, da mu postavim celo spletno stran za v bodoče, povsem brezplačno, če samo reče. Kdo pa si ne bi želel pomagati temu osivelemu šarmantnežu, ki nobeno leto ne pozabi na nas. Zato mu bom namenil tudi intervju v enem naslednjih zapisov. Svoje želje, mnenja ali vprašanja torej lahko zdaj vpišeš tudi tukaj ali pa na mail, na koncu objave. Zdaj pa prepuščam besedo Dedku Mrazu oz. njegovemu sporočilu tebi in… (več …)

Da so kokoške izrazito ženskega spola je bilo prepričanje, katerega so me naučili že v šoli. Kasneje in še danes pa praktično tudi nekatere ženske, ki jim to sploh ni nerodno na glas priznati in zato so v mojih očeh vse prej kot to. Ampak, poslej se bo treba sprijazniti s kruto resnico. Kokoške postajajo vse bolj – moški. Ostal sem šokiran. Da ženske za zdravljenje kompleksov ali pa v poskusu prevare moških oči uporabljajo razne wonderbra-je, pa push up-e, pa steznike, pa elastične hlače-dolge seveda in podobne pripomočke, sem se že skoraj privadil v mislih. Težko, ampak skoraj. Seveda sem se preventivno, na praktičen način, moral podučiti o teh materialih, da jih lažje razberem na ženski še preden odpre usta. Sploh pa sem bil v to prisiljen tudi zaradi določene izkušnje pred leti, ko me je na neki zabavi, v soju manjkajoče luči, ena gospodična hotela na vsak način… (več …)

Obožujem rock’n'roll. In ženske, ki tako ali drugače smisel vidijo in doživljajo skozi rock’n'roll tudi. Za razliko od raznih fufic, ki se naslajajo ob zvokih “parajočih” sentišev ali turbo ali ostalih govejih zvokih, so rock’n'roll mačke prave mrhe v vseh pogledih. Predvsem pa v življenskem, katerega jim usmerja njih karakterna odločnost, mavrica podstrešja in poudarjen socialni čut. Ja, primerjalno so rock’n'roll mačke iz povsem drugega planeta, kot ostale ženske. Meni je prav. Rock’n'roll, posledično rock, sem vzljubil, komaj dobro iz plenic, zelo verjetno zaradi, zame upravičenega, uporništva, ki je botrovalo nedeljskim radijskim glasbenim željam, katere je moja gospa mati poslušala na jakosti decibelov, katere so šipe še komaj prenesle. Sicer trdim, da je ponarodela klasika “Tam kjer murke cveto” čisti rock’n'roll še za današnje narodnjake, ampak, kar je… (več …)

Ok, vse kar je prav, ampak te hinavščine feminističnih možač pa res ne mislim podpirati. Statistično naj bi 10% slovenskih žensk doživelo nasilje, katerega naj bi jim povzročal njih partner. Ampak pozor – statistično naj bi tudi 8% slovenskih moških doživelo nasilje, katerega so jim povzročale njih partnerke. Fizičnega seveda. Statistika pa zajema seveda samo tiste primere, ki so bili prijavljeni uradnim organom. Ne samo ta teden, ampak že nekaj zadnjih let, kontinuirano poslušam “borke” za ženske pravice, ki, preko raznih organizacij, zganjajo vik in krik o nasilju nad ženskami in njih pravicah. Celo predlog novega družinskega zakona so dokaj spretno zlorabile za svoje pravice. Kaj bi te ženske v resnici sploh še rade ? Mogoče svoj planet ? Malo pameti ? Ali pa le moške sužnje, ki bi donirali tudi zadnje seme iz mod, brez vsake pravice besede. Dejstvo je, da praktično nobena od žensk v teh organizacijah, ki vpijejo po pravicah, še ni doživela nasilja od moškega ali partnerja. Tako jim, za svojo promocijo najprej, naknadno pa… (več …)

Na cilj se lahko temeljito pripraviš, a tisto za ciljem bo prišlo na start pred koncem.

Don Marko M

“Tovariši in tovarišice – ponosen sem, da vam lahko predstavim resnico ozadja boja proti okupatorju. Bilo je butasto, da smo morali sovražnike podirati na svoji zemlji, pa kurc, tudi svojo babo podiram na svoji zemlji če nimam kaj pametnejšega početi. Sovražniki, izdajalci, belogardisti, pa so same babe.” Tako je zapisano v uvodu pisma, katerega je poštar dostavil v moje uredništvo. Ker nisem gospod, me je že uvodni “tovariši” potegnil v nadaljevanje branja. Priznam, toliko adrenalina ob prebiranju nisem že dolgo začutil. Tako brez balasta, neposredno in brez vsakega zadržka je Franček Partizanček razgalil svojo zgodbo na petih A4 straneh, po mojem, stipkanih še s pomočjo tipkalnika iz leta 41′. Ampak, začutil sem, da je Franček pravi vir bogastva in zato sem ga povabil na intervju. Poslal sem mu klasično pismo, saj Franček ne uporablja sodobnih pripomočkov. In čez nekaj dni je, v vsej svoji pojavi, stal pred vrati. Ne vem, kako je lahko spregledal zvonec alpske krave zraven vrat, ob katerega ponavadi pozvonijo prišleki, ampak ob njegovem trkanju se mi je zazdelo, da je… (več …)

Napitnina oz. sorodne oblike prostovoljnih prispevkov posameznika naj bi bila neka oblika nagrade v denarni obliki. Ker v naši podalpski še nisem zašel v lokal, kjer bi bila napitnina določena in obvezna, ostajam pri tem, da je višina podeljene napitnine v domeni odločitve posameznika. Kakor tudi ali jo bo oddal ali pa ne. Drugi del je seveda v domeni tistih, ki so trdno prepričani, da napitnine ni potrebno prispevati, saj so nenazadnje tisti, ki storitev izvajajo, že itak plačani s plačo za svoje delo. In imajo prav. Svoj prav pa imajo tudi vsi tisti, ki napitnine prispevajo. Sam sem mnenja, da si napitnino zasluži le tisti, ki je sposoben maximalno profesionalno opraviti svoje delo, k temu pa dodati še tisti mehurček zanimive in prijetne popestritve dneva. Torej tisti, ki razume, da je tam zaradi stranke in ne obratno. Seveda pa moja vizija… (več …)

Čigav bo nov LCD televizor, se še ne ve, razen, da se ve, da bo doma v njega gledal/a vsaj ena oz. eden od glasovalcev. Čigava bo zmagovalna izjava leta 2009, tako bobu bob kot tudi bobu blog, se tudi še ne ve. Je pa že znano, da bosta zmagovalni izjavi v obeh kategorijah izključno plod dobre volje vseh, ki boste oddali svoje glasove. Kako glasovati – predstavim v nadaljevanju. Zakaj glasovati – to pa veš že sam/a.
Slovenska, sicer dokaj zajetna, blogosfera premore tudi odlične pisce. In če odmislim tiste blogerje, ki so že po profesiji sami poklicni novinarji, potem v blogosferi ostane na tisoče tistih, ki več kot spretno zapolnjujejo medijski prostor. Moč besede blogerjev, kot prvih glasovnikov ljudstva, nikakor ne gre podcenjevati. Kar so… (več …)

Še vedno so me fascinirale kategorizacije hišnih ljubljenčkov. Mislim seveda na živalski svet. Kolikor mi nese spomina nazaj, torej od včeraj, se je ta pojem hišnega ljubljenčka bistveno okrepil. In kakor sem sešteval v zgodovino domačih ljubljenčkov v naši podalpski, vsakič sem prišel do zaključka, da je prvi pravi in vodilni hišni ljubljenček – muca. Verjetno bi bilo isto, če bi živel na Kitajski, le končni videz muce bi se razlikoval. Ampak v ta zapis me ni pognala misel na, tudi mojo, muco, temveč manever hišnega ljubljenčka izven stenskega okolja. Kolesarski krog me je zapeljal tudi na pločnike naše promenade. In tam, trideset metrov naprej vidim kolesarja, ki je nekam čudno odskočil s kolesom vred. Razlog naglosti njega kretnje se je kmalu prikazal tudi mojim očem. Levo tovariš, poleg njega tovarišica, ki je v roki držala povodec, raztegnjen na dva metra. In na povodec je bila pripeta sfrizirana podgana. Vsaj kar se velikosti tiče, a v pasji podobi. Pa še okrašen je bil kot… (več …)

Le kako bi izgledalo, če bi kateri Fifin pomembnež pred tekmo izjavil, da SP v JAR ne bi imelo smisla brez Aršavina ? Tako kot je na glas izjavil za Ronalda. Za Henry-ja pa bolj potihoma. To seveda ni bilo potrebno, saj je ruska reprezentanca v kvalifikacijah, pa še delno v prvi tekmi dodatnih kvalifikacij, kazala igro, ki ni puščala dvoma v možnost napredovanja v SP. A kljub temu so se, pred prvo tekmo dodatnih kvalifikacij s slovensko reprezentanco, že začeli javni udrihi in težnje po zamenjavi Hiddinka. Ponudbo podaljšanja pogodbe, katero so mu ponudli pred zadnjima dvema tekmama dodatnih kvalifikacij, je Hiddink odklonil oz. zadržal z možnostjo, da bo počakal še ti dve tekmi. Je Guus vedel, kar javnost ni vedela ? Očitno. Če so rusi na prvi tekmi z našo reprezentanco še kazali znake tiste jurišne zbornaje, potem so… (več …)

Od danes dalje bo stadion Ljudski vrt v Mariboru ali vse manj ljudski, ali od Velikega brata, ali pa vedno bolj ljudski s pomočjo Velikega brata. Vsekakor pa so vrli toti mariborčani spet poskrbeli, da so prvi v naši podalpski. In ja, še eno takšno potezo, pa si bom parcelo kupil v Mariboru. O navijačih, njih šegah, navadah in razvadah, ter bontonskem in strpnem obnašanju sem pred časom že pisal tukaj . In ker ima vsaka zgodba nadaljevanje, jo ima tudi ta. Iskreno, ko sem že skoraj obupal nad slovensko klubsko nogometno sceno, je posvetilo. Prihajajo Rusi ! V Ljudski vrt. Ker veš dobro, kaj si mislim o naključjih, potem boš razumel/a tudi, da se je končno zgodilo, da bomo slovenci imeli ruse pod totalnim nadzorom. Za spremembo. 52 videokamer, ki bodo poslej krasile Ljudski vrt, bi moralo…. (več …)

Tretje leto akcije ozaveščanja potrošnikov Kupujmo slovensko je za nami. In učinek ? Klavrn v praksi, a vseeno porabljenih nekaj sto tisoč davkoplačevalskih evrov. Iskreno povedano – če ne bi na radiu slišal, da je akcija potekala, sploh ne bi vedel. Na brzino sem zavrtel film istoimenskih akcij v Italiji in na Hrvaškem, katere medije, poleg ostalih, spremljam mogoče celo pogosteje kot slovenske. Tam praktično ne mine nekaj dni v tednu, da ne bi iz medijev vseh oblik dobesedno bombardirali z oglasi potrošnike o nakupu domačih izdelkov. Medtem ko se italijani, razen ob meji, na slovenske izdelke praktično požvižgajo, je hrvaška akcija bila tako učinkovita, da je krepko izničila pomen tujih izdelkov, tudi slovenskih, in krepko povišala prodajo domačih. Iz tega je mogoče sklepati, da so snovalci naše akcije ali nespretni ali… (več …)

Ne padajo samo berlinski zidovi, padajo tudi ostali. EU je neomajna – križe, simbole krščanstva, je treba umakniti iz vseh javnih šol. Strinjam se in dodajam – zadnji čas. Meka krščanstva, Italija, je s svojim svetim sedežem takoj planila pokonci, Berlusconi pa takoj vložil pritožbo na EU. Po mojem povsem neupravičeno. Križi dejansko nimajo kaj iskati po stenah javnih šol. Tako postavljeni križi, namreč dobesedno vsiljujejo versko prepričanje. In tako tudi grobo kršijo pravico do nemotenega izbora lastne veroizpovedi posameznika. Pa da se mi ne bo kdo zdaj, preden nadaljujem, obesil na te moje zapisane misli. Nič nimam proti križu, kot simbolu religije, čeprav so se pod tem simbolom zgodila največja grozodejstva človeštva. Križ je  namreč tudi svastika. Tudi takšnim je treba odpustiti in jim dovoliti strpnost v popravljanju in popravi napak. Mnenja sem pač, da v učnih hramih javnih šol, kjer vsi učenci izhajajo iz prvotne enakosti, za križ na steni tam ni prostora. Lahko pa me poskušaš… (več …)

Kot sem že zapisal, je osamosvojitev Ankarana izjemnega pomena za bodočo podobo Obale. Sploh MOK-a. Tako zelo, da je pridobila že nacionalni interes. In najbolj pomembno je, za vse ki še niso dojeli ob vseh zavajanjih, da o usodi lastne občine odločajo le  ankarančani sami ! In nikakor vsi prebivalci MOK-a. Boj za Ankaran je sprva, laičnemu opazovalcu, bil prikazan zgolj kot še ene običajne lokalne volitve. A to je bilo le zatišje pred tramontano. Vojna za mejo se je začela. Čeprav se je začela že pred leti, a tokrat bo ta zaključena dosti prej, kot tista sosedska, ki bo šla v arbitražo. Na Obali smo ponovno priča prijemom, ki so krasili tudi zadnje županske volitve. Neargumentirana zavajanja, podtikanja, lobiranja, poniževanja, plasirana s strani določenega dela vladarjev MOK-a in njim podrejenih medijskih profesionalnih “novinarjev” in vzročno povezanih. Kar seveda samo priča, da so ankarančani na… (več …)

Je nova gripa (H1N1) še eno nedvoumno sporočilo matere narave, ali pa, še ena nova farmacevtskega lobija ? Materi naravi in njenim nedvoumnim, slikovitim, sporočilom zaupam in verjamem. Farmacevtskim laboratorijem nikakor. Nova gripa je včeraj, v naši mali podalpski, zahtevala svojo prvo uradno žrtev. Nikakor pa zadnjo. V to sem prepričan. Slovenci namreč v nobenem primeru nismo imuni bolj, kot ostali zemljani. Prej nasprotno – v določenih delih smo celo krepko nad svetovnim povprečjem. Po HIV/AIDS-u iz leta 81′, je človeštvo spet soočeno s pandemijskimi razsežnostmi določene bolezni, ki ubija ta samooklicana, najbolj inteligentna bitja tega planeta. Dokaz več, da ubijajo malenkosti. A tokrat je naša podalpska še kako vpletena v začetek pandemije nove gripe…. (več …)

V življenju nekatere rabimo, nekatere pač ne. Isto mislim tudi o sosedih. Vsi jih imamo, kar še ne pomeni, da jih rabimo. Pri odločitvi, komu bo sosed, je namreč vedno v prednosti tisti, ki v določen kraj prihaja. In tam živeči se potem odločajo ali bo sprejet/a v tisto mini lokalno druščino, ali pa ga bodo ignorirali. Ne glede na relacijski odnos med njimi, pa mu/ji statusa soseda nihče ne more oporekati ali ga zanikati. Sosedstvo me še najbolj asocira na železniško postajo. Kraj je skozi tam, sosedje pa prihajajo in odhajajo. Eni se vračajo, vrnejo, eni nikoli več. Ampak, sosedstvo ima zelo pomembno vlogo v družbi. Sosed/a je namreč lahko istočasno ali ločeno dobrotnik, sodnik, pomočnik, krvnik, sogovornik, špicelj, prijatelj/ica noči, informator/ica, znani neznanec….. (več …)

Drage moje in dragi vaši, moram priznati, da sem ponosen na vas. Pet dni, pičlih 5 dni je bilo več kot dovolj, da smo s skupnimi močmi zaključili akcijo zbiranja sredstev za nakup kolesa za župana MOK-a Boris-a Popovič-a. In to je le prvi del. Predvsem pa me, znova, veseli, da bralci mojega bloga razumete satiro, kakor tudi, da ste sposobni iz zabave narediti resno zabavo. Kar bo, med ostalim, tudi podelitev kolesa njegovi visokosti republike Palma de Popo, ob svečani otvoritvi prvega in zaenkrat edinega kolesarskega krožišča v Sloveniji. Je pa ta akcija nakupa kolesa že do sedaj postregla s kar nekaj presežki. Prvi je bil vsekakor izjemen bralski interes in to iz vseh koncev naše podalpske. Ok, zdaj pa podrobnosti akcije…… (več …)

Presežkom našega vrlega župana republike Palma de Popo kar ni videti konca. Potem, ko smo pešci najprej bili deležni palm, zaradi katerih se ne vidi drevesa, malo kasneje smo avtomobilisti in motoristi dobili brezplačno avtopralnico v podobi svetleče fontane, se je naš vrli župan odločil zapolniti še manjkajoči člen v tej navezi – kolesarje. Seveda drži, da imamo v Kopru dokaj urejene kolesarske steze, čeprav so to bile še pred sedanjim županom, ampak nova pridobitev pa je zagotovo unikum v Sloveniji…. (več …)

Komur še ni jasno, zakaj slovenski “jet set” pospešeno prodaja svoje nepremičnine bajnih velikosti, razkošnih vsebin in vrednosti, potem mu bo jasno že zelo kmalu. Prihaja namreč davek na nepremičnine. In fantje le prehitevajo čas. Dosti prepozno, trdim. Čeprav, ta davek lahko pomeni tudi dokončno razprodajo naše dežele. Lahko, ampak direktivam EU se je pač treba ukloniti. Naša mala podalpska, s komaj nekaj manj kot dvema milijonoma prebivalcev, premore skoraj sedem milijonov nepremičnin. Pod tem pojmom so zajete pretežno bivalne površine, preostanek pa zapade na druge oblike. Ne bom se kaj preveč spuščal v preostale oblike, saj je nepremičnina tudi lopa na njivi ali zapuščena podrtija brez strehe. Seveda je pravičnosti na tem svetu ravno toliko, kot je soli v… (več …)

Ženska multipraktičnost nima meja v razkazovanju multifunkcionalnosti. Kar seveda ni obvezno povezano z modrostjo. Modro pa tudi ni obvezno praktično. In če že trdim, da ženska in moški ne moreta biti prijatelja brez sex-a, razen če ni on gay ali ima odrezan ponos, potem trdim tudi, da zveste deklce obstajajo. Še več, praktično vse deklce so zveste. Že na prvi videz. Videz pa itak vara le nepoučene. Prva zvesta deklca, bolj hipijevsko usmerjena, je bila vsekakor Eva. Sledila ji je, bolj konzervativno usmerjena, Marija. Med njima je bila le ena majhna, a zelo pomembna razlika. Eva v svoji zvestobi ni zanosila, ker je Adam imel neplodne dneve, kljub temu, da je jabolko izstopalo, Marija pač je, ker je Avgust imel več kot plodne. Kakor obrneš so to prvi, tudi… (več …)

Nekaj let sem že preživel na tem svetu. Sanja se mi ne, koliko jih še bom, vem pa, da občudujem tiste, ki so jih doživeli 80,90,100 in več. Vsak od njih je namreč pisana knjiga neštetih zgodb. Tako enak vsem, a tako drugačen od vseh. In še vedno si ne znam razložiti, zakaj je nekaterim usojeno živeti toliko let, nekaterim dosti manj, nekaterim celo rojstvo ni dovoljeno. In tiste častitljive starosti spoštujem že zaradi enega – treba je preživeti vse to življenje. Treba je preživeti radost, veselje, žalost, skrb, trpljenje, skrivnosti, vzpone, padce in vse vmes. Nekaterim je to uspelo v dostojanstvu, nekaterim brez tega. In vedno bolj se mi zdi, da je večina najboljših že… (več …)

Slovenija je zapravila priložnost generacije. To je zdaj že povsem jasno. Včerajšnji zadnji krog nogometnih kvalifikacij za Afriko je sicer postregel tudi z nekaj adrenalina sreče, ki pa je bil naklonjen le Argentini. Moram priznati, da so me gauči takoprijetno presenetili, da nisem mogel verjeti svojim očem. Gledal sem namreč Argentino, ki ni bila niti senca tistih iger do včerajšnje in če bodo do SP-ja tako nadaljevali kot včeraj, potem ne bo nobeno presenečenje, če bodo med prvimi tremi. Pa se bom tokrat, znova in spet, raje posvetil balkanskim reprezentancam. Sem si pač želel, da bi čim več teh igralo v Afriki. A uspelo bo le dvema od šestih. In Slovenije ne bo med njimi…. (več …)

Eh, vsakič ko že vidim lunapark, sploh če je z mano moja mala Carica, tisti otrok v meni postane še posebej navihan in neukrotljiv. Čeprav so tej lunaparki v naši podalpski kr neki, v primerjavi s tistimi iz tujine. Ampak, ‘bolje išta nego ništa’, je rekla lisica, ko je po enoletni abstinenci naletela na ježa. Če bi hotel biti rahlo provokativen, bi celo rekel, da se naši lunaparki vsebinsko niso nič spremenili od mojega otroštva. Pa ne bom rekel. Itak sem zapisal. Jim pač zaupam, da so tiste aparature zabave tehnično brezhibne. Sicer me je že od nekdaj v razmišljanje poganjalo tudi vprašanje, zakaj se tovrstni zabavi reče – lunapark. Bemti, kolikor vem, luna nima parka. In vprašanje je, koliko obiskovalcev tega parka je za na luno. Luni se res dela krivica. Sploh podnevi…. (več …)

Vojaka in politika kaznuješ tako, da mu podeliš nagrado za mir.

Don Marko M

Res škoda, da tašča ni taščica. Vsaj čez zimo bi bilo malo miru, ko bi odletela v toplejše kraje. Ženske se sicer rade zamaskirajo, razen pod pretirano pudra, tudi pod različne olepšave nazivov. In ‘tašča’ je vsekakor ena od teh olepšav. No, pri nas na Obali imamo zanje še nekaj dodatkov – npr. vipera, belva,….Pa ne le za tašče. Pa misliš, da je vse res, kar se govori o taščah ? V odgovoru na to vprašanje je moč razbrati že osupljivo podobnost o resničnosti policajskih vicev. Na kateri stopnji tabele okoljske prijaznosti utegne pristati posamezen primerek tašče, je seveda odvisno od njene preteklosti, ki jo praviloma spremlja zazrt pogled v prihodnost. Torej – kakršna mati, takšna hči. Gre za proces interpretacij, ki lahko… (več …)

Prihaja vročica sobotne noči. Po kateri bo lahko spet, po sedmih letih, dosti tega v naši podalpski okroglega ali pa postavljenega na glavo. V primeru zmage nad Slovaško bi namreč naši fudbalobrcarji naenkrat bili pred izzivom direktne uvrstitve na SP v Afriki. No, naenkrat se nič ne zgodi. In, mogoče bom celo za trenutek moral preklicati mojo zapisano izjavo . Mogoče. Sanje so dovoljene. No, mene sekira le eno – da se v primeru zmage naših fantov ne bi v medijih znašli napisi Slovakija won 3-1. Ali pa, da bi se pred tekmo dvakrat odvrtela Slovaška himna. Ostalo bom preživel nekako. Pa tokrat ne bom o nogometu, ampak o športih, za katere mislim, da res niso potrebni v naši podalpski. Torej tistih športih, ki krepko praznijo proračun naše podalpske, a v zameno praktično nič ne storijo za promocijo I JA FEEL SLON LOVE…. (več …)

So leta res pomembna za uspešnost v svetu glasbe ali tv medijev ? Trdim, da ne. Pa najprej o tv zvezdah. Priznam, malo me je zaneslo v primerjalnosti. Gledanje italijanskih oz. tujih tv show-ov ali slovenskih seveda ni isto. Pa ne zaradi jezika, temveč izvedbe same. In da se ne bi kdo spotikal takoj ob finančno primerjavo navajam, da mislim zgolj o scenarijih in voditeljih. Predvsem voditeljih. Od današnje mlajše mladine sem že (pre)večkrat slišal izjave v stilu ‘daj, kdaj se mislijo tej dosadni starci skipati’. Ne morem jim zameriti. Že zato ne, ker so s to izjavo povedali, da niso pozorno gledali in poslušali oz. so ocenili po videzu. In če slovenska “mladina” pretežno ni spoštljiva do starejših generacij v tem poslu, to ne velja za… (več …)

Si že mislil/a, da bom ignoriral nov predlog družinskega zakona? Izvoli, tukaj je moja zgodba. Lep sončen jesenski dan v letu 2009. V parku so se otroci navihano podili naokoli, mamice pa so iskale primerne parkinge za vozičke, da potomce nastavijo sončnim žarkom. Dve mami, prijateljici, sta svoja vozička parkirali drugega ob drugem in se prepustili čveku. In, ker zgledi vlečejo, sta se za čvek odločila tudi Srečka in Srečko. Nekaj dni čez osem mesecev sta štela vsak in čeprav sta bila vozička pod ročno, to ni vplivalo na njuna jezička. “Opa, danes pa si se upicanila, princeska”, je Srečko pognal svoj genski lovski šarm. “Daj ne me zajebavat. Moja stara me je spet našemila kot za pusta. Pa tako sem tulila, da hočem tisto kiklco”, mu je temperamentno odvrnila. “Kaj češ, tej stari so res problematični. In brez okusa tudi za garderobo. Kaj je novega pri tebi?” se ji je priliznil Srečko.
“Joj, tole pa ti moram res povedati” je hitela Srečka. “Zadnjič me je… (več …)

Hm, kako naj ti to enostavno povem. Zavedam se, kar ne pomeni da odobravam, da politika vodi ta svet. No, v resnici ga vodijo nikoli lastniško nasitni posamezniki, ki v zavetju svojih stolčkov zdiktirajo politikom, katerim so pomagali do položaja, s čim naj “futrajo” narod. Tega se verjetno ne bo nikoli dalo spremeniti. Ampak, meni se teh neboluz politikov res ne da več ne poslušati, ne gledati. Lepo te prosim, kdo pa še sploh vztraja v gledanju in poslušanju ogromne večine politikov, katerih poteze se da prebrati za leta vnaprej. Sploh ko veš, da je vsaka njih beseda laž. Pardon, napaka. Volkovi se menjajo, a brlog ostaja isti. Ampak, zaradi takšnih kot sem jaz, so politiki izumili – medije. In, da jih mediji slučajno ne bi spregledali ali preslišali, so jih… (več …)

Koliko pravice ima človek do rojstva ? V številnih primerih prav nobene. Ker mu jo ta isti človek odvzame. Koliko pravice ima človek do spodobne smrti ? V številnih primerih prav nobene. Ker mu je ta isti človek ne dovoli. Veš, sploh mi ni nerodno priznati, da določenih delov in dejanj človeškega (ne)uma verjetno ne bom nikoli dojel. Samomor je zagotovo eden od teh. Pa ne mislim zdaj na tiste samomorilce, kamikaze, ki v tem dejanju počistijo zraven še kopico nedolžnih in nič slutečih, pač pa le o tistih, ki se odločijo (samo)izbrisati iz registra živega prebivalstva. Je samomor dejanje poguma ali poraza ? Mogoče je… (več …)

V dnevu in noči, ki je sledila, so imeli organi samozadostnosti in samovšečnosti (OSS), torej varuhi javnega reda in miru, v naši podalpski obilico dela. Obravnavali so sedemnajst kršitev ZJRM, sodelovali v dveh prometnih nesrečah in treh primerih tatvin. Zapisnik za javnost ima utemeljeno zamudo, saj sta tako lektor kot tudi varnostna služba, ki zapisnik dostavi medijem, imela zamudo. OSS so ju namreč ustavili na cesti in obravnavali zaradi prekoračitve hitrosti. Zagovor obeh strank, da hitita po zapisnik črne kronike, ker so jim organi OSS ukazali nujnost, so drugi členi istega organa OSS smatrali kot provokacijo in ju oglobili za predvideno višino honorarja popravka oz. dostave črne kronike. Glavni zaključek tokrat črne kronike je,… (več …)

Včeraj popoldne sem tudi uradno zaključil kopalno sezonov našem Adriaticu. No, v tistem kar je od njega ostalo. Se pač nisem preveč razmahal, da ne bi našim politikom povzročil dodatnega dela. Saj veš – tanka je meja med ljubeznijo in sovraštvom. Poudarek je seveda na meji. Moram ti priznati – bilo je super in osvežujoče. Moji prašniki pridejo domov jutri. Je pa res, da je bila ta moja morska rekreacija povsem nepredvidena, čeprav pričakovana. Segrevanje se je začelo že v petek, ko mi je redna bralka mojega bloga dostavila mail. V katerem je bila, med ostalim, tudi povezava na enega od spletnih časopisov. Razen tistega enega blogerskega, spletnih časopisov res ne prebiram, saj se raje odpravim na kafe in tam prelistam časopis. Stvari pač uporabljam le za svoj prvotni namen. In potem sem seveda… (več …)

Preden nadaljuješ si preberi ta najnovejši del. Eh, te volitve. Razen predsedniških, jih že po protokolu ignoriram. Ampak te, ki bodo 8. novembra, pa bodo izjemnega pomena za Obalo. Po teh volitvah Obala namreč ne bo nikoli več takšna, kot je bila. Od MOK-a pa bo kaj lahko ostal le K. In nadaljevanje začetnice, ki se praviloma, s sprednje strani, nahaja med popkom in kolenom. Kar je sicer že sedaj, ampak potem vsaj ne bo več nobenega dvoma. Sam sem sicer mnenja, da imamo v naši podalpski občutno, za cca. 150, preveč občin in posledično birokracije = pufov. Tudi vse, kar bo več kot 8 pokrajin, bo itak le dodatno razmetavanje že razmetanega. In vendar, če si je na Obali kdo zaslužil samostojnost v svoji občini, potem je to Ankaran. Odcepljanje od MOK-a bi lahko bilo tudi enostavneje, če ne bi “Car Veliki” oboževal kupce parcel v Ankaranu oz. se zelo… (več …)

Za nedavno potezo si NK Maribor nedvomno zasluži tudi moj globok poklon. In kolikor mi spomin nese v samostojnosti te naše podalpske, je to prvi primer takšnega ravnanja kakšne uprave nogometnega kluba. In tako so moje simpatije do tega kluba le še poglobljene. Le te pa so se začele že pred cca. desetimi leti, ko sem najprej dokončno in nepreklicno vzljubil mariborčanke in njih vzajemnost, vzporedno še lepoto mesta Maribor in dobre, temperamentne ljudi, nekaj mesecev kasneje pa še NK Maribor. A zakaj kot rojen koprčan ne navijam za “kanarčke” ? Saj sem. Do tiste usodne tekme z Bačko, ko bi klub v primeru zmage, za kar je imel vse možnosti, napredoval v višino jugoslovanske lige. Namesto tega smo bili navijači pristoni prvovrstnemu in nepozabnemu ponižanju celotne… (več …)

Strah – po mojem, edino česar človeštvu in ostalim živim bitjem še ni in ne bo nikoli uspelo izkoreniniti. Toliko ga je, da še zraka zmanjka v primerjavi. Če mene vprašaš je njega poveličevanje precenjeno. Zelo. Kot sem tudi prepričan, da se strah v širokem loku izogne ljudem, ki drugemu ne povzročajo namerne škode. A ravno tako vztrajno se v (pod)zavest prilepi tistim, ki škodo povzročajo, skladno predoznaki fobije. In oboje je prav. V prvi vrsti naj bi strah poganjalo nekaj nam neznanega ali v razumevanju še nedodelanega. Če tisto neznano še lahko sprejme neko opravičilo, le to sigurno ni namenjeno delu nedodelanega razumevanja. Namreč, prav vsak izmed nas ima možnost se, na takšen ali drugačen način, neposredno se… (več …)

Prepričanje, da žensko prostitucijo v naši podalpski poganjajo ukrajinke, čehinje, romunke, skratka ženske iz drugih držav, je seveda zmotno. Uradni podatki zadnjih nekaj let so neizprosni – v akcijah, katere so izvajali naši vrli predstavniki zakona, je bilo od zajetih kar 70% slovenk, ki so se ukvarjale s to najstarejšo obrtjo. Šokantno ?! Čeprav trdim, da so statistike večje prostitutke od dejanskih prostitutk, to dejstva ne omili kaj prida. 70% zajetih slovenk seveda še ne pomeni, da se 70% slovenk ukvarja s prostitucijo. Lahko pa pomeni,da se jih ukvarja od 50%. Sploh ker se storitve prostitucije ne poplačujejo le v denarju ampak so plačilne verzije tudi v oblikah bonitet – napredovanje v službi, uporaba avtomobila in podobno. Čeprav so bili podani že vsi razlogi legalizacije prostitucije v… (več …)

Ko sem bil še mulac so nam, tako v šoli kot doma, vcepljali pravila lepega vedenja.  Seveda mi v uporništvu mojega duha to ni niti najmanj dišalo, kar pa ne pomeni, da ne bi nič v meni ostalo. Bontona namreč oz. lepega vedenja. Celo še več. Ker so prvinskost bontona zakrivili francozi, sem v svoji kasnejši mladosti vložil celo nekaj naporov spoznavanja izvirnika. Francozinj torej. In tako za tistih par spoznanih lahko trdim, da so bile polne bontona. No, vsaj do trenutka, ko sva se znašla v odmaknjenem prostoru za širšo javnost. Kjer je jezikovna bariera postala v bistvu prednost. Ampak v tipkanje tega zapisa me je pognalo nekaj… (več …)

Kakšne povezavo imajo medijsko videne “spektakularne” akcije naših policistov in politika ? Na prvi videz nobene. Policaji so le pokazali, da zmorejo izvajati tudi grobe prijeme sredi belega dneva in sredi ulic brez vsake diskretnosti. Kar pa je bil tudi namen. Politikov. Ker se bojijo. Bojijo se nemirov. Socialno vedno bolj obubožanega večjega dela ljudstva. In vroče balkanske krvi, nekje globoko v genih pregovorno hladnega ljudstva, ki lahko zavre. Kot speči vulkan v prebujanju. In ko se lava prične razlivati…..Besede prvega slovenskega predsednika, v letu polnoletnosti naše podalpske, končno pridobivajo poln pomen in veljavo : ‘Nikoli več ne bo, kot je bilo !’
Seveda ima vsaka zgodba vzpona ali… (več …)

Verjamem, da si besedo “sexy” uporabil/a že toliko krat, da ne zmoreš prešteti. Pa še boš. Ampak, a si se vsaj 1x vprašal/a, kaj sexy sploh pomeni ? Priznam, da sem se to prvič vprašal šele danes. Pa še za to je kriv dež. No, če sem čisto natančen – ona v in na dežju. Tam je stala pred prehodom za pešce in čakala zeleno. Prav vse na njej je bilo sexy. Od črnih dolgih las, elegantne obleke pa do prefinjenih izklesanih nog pod krilo do ravno dovolj visokih pet. Še dežnik je imela sexy. In potem je mimo pripeljal turbo folk mercedes. Tip v njem je v trenutku postal moj idol. Ker je zadel lužo točno po sredini. Tako sexy. Ki se je hip zatem razškropila po omenjeni brunetki po obleki vse tam do oprsja. Uau, kako sexy prizor. Kot bi gledal made in holivud. Čeprav, takšnim sexy ženskam kletvice res… (več …)

Sploh v zadnjih par letih so se, kot gobe po dežju, začele širiti razne bio tržnice. Na policah trgovin pa kopice izdelkov oznake – Bio. Kar seveda ni kratica za blaznostni intravenozni odmerek, temveč le oznaka za biološko pridelano hrano. V glavnem zelenjavo. In kako sploh izgleda bio pridelava ? Na prvi videz sila enostavno. Tako kot so pridelovali naši nonoti (dedki). Zemlja, voda, zrak, semena ali sadike in par pridnih rok, pa kakšna motika ne škodi. Poseješ/posadiš, okopavaš in neguješ, zemlji, dežju in soncu pa prepustiš ostalo. Zveni enostavno, čeprav je to postopek, ki traja. Vem, ker me je vsakič, ko sem kot otrok s motiko v roki stal na začetku domače njive 100×100 m, polne krompirja pripravljenega za okopavanje, pograbil tisti temperament, da bi enostavno vse zravnal. In tako imava s krompirjem še vedno spoštljiv odnos – le… (več …)

Opozorilo : Ministrstvo paranormalnih pojavov obvešča, da zapis v nadaljevanju ni primeren za brezdimne pušač(k)e !
Veš, sprva sem hotel to agonijo in gonjo proti kadilcem v naši podalpski kar odriniti iz svojih misli. Sploh ker sem svoje poglede glede kadilske prohibicije več kot jasno že zapisal ob njenem nastanku. Ampak potem sem malo razmislil o novi gonji nekadilcev, torej tistih par nekaj, ki so si omislili društvo in pred dnevi naravnost smešen predloga zakona – totalno masakriranje kadilcev. Po drugi strani pa sem v tistem njih predlogu, kar tudi v že itak veljavnem zakonu za kadilce, čisto jasno razbral izjemno hudo pomanjkanje strpnosti. V nadaljevanju pa še neživljenskost, diskriminacijo in za nameček še…. (več …)

Včerajšnja športna sreda je bila tako športna, da sem še celo noč brcal. Najprej košarka, potem naj svetovni šport – nogomet. In kvalifikacije za Afriko. Ker simpatiziram in navijam za balkanske reprezentance, sem pozornost v tv prenosih namenil ravno njim. Kar pa je bilo vse prej kot enostavno. Včasih je bil na voljo en program za prenos in ostale rezultate smo izvedeli naslednji dan. Zdaj pa se vsi zgrnejo naenkrat in tv prenosi z njimi. In pilot programov se je spotil od garanja. Kar je še vedno bolje, kot če bi se moral jaz. Epilog včerajšnjih kvalifikacij za balkanske reprezentance pa je – praktične možnosti uživati v Afriki ima ena reprezentanca, teoretične še tri, medtem ko je Makedonija izvisela dokončno upoštevajoč, da ji po odhodu Katanca ni uspelo več niti točke nabrati. Štiri tekme katere sem spremljal pa so prikazale povsem… (več …)

Ne vem ravno kako mi uspeva, ampak vsako jutro se, na poti iz postelje v cesarjevo mesto, moj prst nasloni na radio. In potem pride iz zvočnikov kar pač pride. Včasih mi tisti zvoki sprožijo le še dodatne pospeške, večinoma pa se mi virusno vsidra v ušesa. Včasih tudi pod kožo. In tako sem danes zjutraj slišal najprej…”povedi me i otkrit ču ti neki novi svet i skupa čemo slušat rajska zvona”…..Cela štala. In to se mi že leta dogaja. Da prvi komad, katerega zjutraj slišim oz. enega izmed prvih treh, potem maratonsko iz grla nažigam cel dan, ne da bi me ob tem sploh motile grimase tistih, ki imajo čast me poslušati. V bistvu so lahko srečni, da (še) ne pobiram vstopnine. Dobra volja je pač najbolja. Stil pa je …. (več …)

Vsak moški bi v resnici moral imeti štiri žen(sk)e. Eno pametno, eno pridno, eno zvesto in eno lepo. Vsaj dokler medicina ne izdela ene za štiri. Mati narava je pač le dokazala, da ni popolna.

Marko M

Ok, zdaj ko je mimo, ti lahko mirne duše povem – počitnice tega poletja sem zapisal kot najlepše počitnice vseh mojih dosedanjih dni. Da so bile prve prave po več kot desetih letih je le še dodaten razlog. Dobra dva meseca in pol umirjenosti, čeprav tudi adrenalinsko in temperamentno podkrepljenih dni, je v meni zapustilo tisti poletni vetrič. Ki se lahko čisto pritaji ali pa v tramontano spremeni. In seveda vse vmes. Nekaj takšnega, kot če bi združil v eno Dr.Housa, Švarcenegerja, McGajverja in Vita v eno. Kar po svoje niti ne preseneča, glede na to, da sem se že pred poletjem odločil, da mi bodo te počitnice plemenitili le dobri ljudje. Kar moji najdražji in prijatelji nedvomno so…. (več …)

Besedo dolgčas uporabljajo samo dolgočasni ljudje. In to trdim pri polni zavesti, kar pa bi tudi v nezavesti. Pa bom takoj še dodatno navil – dolgočasni praviloma delajo največ škode. Sebi in okolici. Malo paradoksalno zveni, vem ja. Ampak tako je. In navijam proti koncu – ženske so pri uporabi “dolgčas” prepričljivo v vodstvu. Praktična dejstva. Že od malega, kakor še danes, nisem mogel in še vedno težko razumem, kako je nekomu lahko dolgčas. Čeprav razumem. Sam sem si v kakšnem trenutku celo zaželel, da bi mi bilo dolgčas, ampak moja karma je skrbela, da ritma ni zmanjkalo in ga še vedno ne. No, tudi sam sem imel karmi kaj prispevati že od malega dalje. Vsako navidezno zatišje je bilo le napoved neurja, s čimer sem dodal neizbežno naravno sivino moji… (več …)

Življenje je lahko tudi naporno, ti rečem. Pogledam levo in se mi zatakne na blondinki. Potem, ko je dvignila majico čez glavo je najprej tako žensko raztresla svoje dolge lase. Z eno roko je spustila majico in z drugo si je segla v lase, da jih malo uskladi. Hip zatem je obe dlani položila na popek in ju spustila proti gumbu hlač. Kratkih. Odpela ga je. In medtem, ko je s prsti ene roke oprijela vrh leve strani hlač je palec in kazalec desne spustila na jeziček. Zadrge. In elegantno a odločno uporabila njega prosti hod do vznožja. Dlani je preselila na vrh hlač nad boki, da sta jih izmenično potiskali proti tlom  ob čutnem zibanju bokov. Prefinjeno. Malo nad koleni je prste umaknila in gravitacija je zaključila začeto. Pa ji sploh nisem rekel naj se sleče, se je kar sama. In medtem, ko je hlače spretno zložila je usmerila… (več …)

Kaj imajo skupnega melodije, morje in sonce? Prime time na naši nacionalki. In to je to, bi lahko tudi enostavno zaključil. Z mojo najdražjo sva jemala zalet na koncert Severine, a ker sva tisti dan dež poprej že tri krat spoznala do zadnje kaplje na vsakem mm kože in je pogled skozi okno napovedoval tudi četrti poskus, sva za določen čas preložila odhod. Da mi ne bi še kdo kdaj poskušal dopovedati, da obstajajo nepremočljiva oblačila ali super dežniki. Ker ga takoj peljem na koncert Severine. No, tisti bonus čas sva zapolnila z gledanjem MMS. In ja, hvala tistemu, ki je izumil tv pilota. Da sva lahko za vsako minuto MMS gledala tri minute filma na drugem programu. Ki pa se je zaključil pred pričetkom velike drame zaključnice festivala. Še dobro, da sem se nagledal pokala konfederacij, pa sem bil že navajen na dramatične zaključke.
MMS se je sicer začel obetavno. Zelo. Stereotipi. Ki so izvedli komad, ki dejansko pristaja takšnemu festivalu. Sproščeno, zabavno, poletno. In ko so… (več …)

Nogometni pokal konfederacij je poskrbel, da bo to poletje hitreje minilo brez nostalgije po kakovostnem nogometu. Prvi teden tekmovanja sicer nisem spremljal preko tv zaslona, sem pa prisluhnil povzetkom. Sem se pa zato drugi teden bolj posvetil tekmam v prenosih. In že po drugi tekmi komentiranja na naši nacionalki zaključil, da mojemu testoteronu in ulkusu lahko prihranim nepotrebne vibracije komentatorjev v prenosih, zato sem srečanja spremljal kombinirano na italijanski in hrvaški tv. Z vsem spoštovanjem do Igorja E. Berganta, ki je svetlobna leta pred ostalimi našimi komentatorji. Čeprav tudi njemu ni manjkala kakšna bistroumna, sploh na račun Špancev. Ampak on to pove na simpatično sprejemljiv način, ki kaj drugega kot salvo smeha ne more sprožiti. Skratka, ko sem od vseh štirih komentatorjev prenosov slišal opravičevanje pisnih favoritov (Španija, Brazilija, Italija), da so “fantje pač utrujeni od napornih sezon” po eni strani in… (več …)

Naviti nasveti, ki bodo v prihodnosti plemenitili moj blog, so prvenstveno namenjeni moškim. V le teh bom predstavljal praktičnost izvedbe različnih opravil, katere bi moral po mojem obvladati prav vsak moški. Kar jih seveda večina ne. Še ne. Je pa res, da v kolikor bi jih vsak moški obvladal, potem res ne vem za kaj sploh še bi rabili ženske. Sploh emancipirane. Vsekakor bodo Naviti nasveti dobrodoli tudi za moške, ki morajo poslušati očitke svoje ženske, da so zapravile lep del dneva za gospodinjska opravila. Poslej bo pač vsakemu moškemu jasno, da je njega ženska za opravila porabila 30 minut do ure, medtem ko je preostanek časa zapravila na telefonih, netu, vmes celo… (več …)

Ko sem si pred leti nastavil elektronsko pošto, kmalu zatem poslal in nekaj minut za tem tudi prejel prvo pismo poslano s pomočjo sodobne tehnologije, sem bil sprva zelo navdušen. Navdušila me je seveda enostavnost pošiljanja in prejemanja mojih pisanih oblik. Naenkrat je bilo vse enostavneje. Na videz. A videz itak vara. In ker vedno rinem v korenine sem že po nekaj dnevih spoznal, da je moje navdušenje lahko omejeno le na praktičnost dostave. Ker, napisati je bilo treba ravno tako kot prej. Le da je tipkovnica zamenjala nalivno pero oz. določeno pisalo. Edini, seveda nikakor zanemarljiv, prihranek je bil v zmanjšanju stroškov za kuverte, znamke, poštnino in seveda dodatno prihranjen čas vsakodnevnega obiskovanja pošte. Ampak, ne glede na sodobnost ali ravno zaradi tega, sem vseeno v… (več …)

V republiki Popoland je moj župan končno zasadil še zadnjo palmo in tako število le teh zaokrožil na 1000. Palme so zelo uporabne, saj ne dajejo ne sence ne plodov, zato pa vsrkava vsaka posebej 1000€ vzdrževanja mesečno. Dol mi visi. Ker imam svojo senco in plodove brez 1000€.
Šime iz našega naselja je končno spoznal Poldeta. Ki je mož Jožefe. Spoznala sta se ravno na sredini expresnega sexa s Jožefo. Šimeta že peti dan pričakujemo, da se vrne domov iz neznane smeri. Dol mi visi. Ker vem, da se Jožefo ne sme expresno in ker tečem hitreje kot Šime pa tudi kot Polde.
Moj župan ima najdaljši nos med župani, pa ne ker bi bil lažnjivec, ampak ker mu raste. Dol mi visi. Ker bo naslednje leto… (več …)

Predstava – okupacija Obale v 24 slikah – se približuje premieri. Kot tramontana, katero domačini opazimo že tam daleč v prihajanju. Saj veš, to je tisto, ko dolgo ni nič, potem pa vsega preveč. Še nekaj ur in poletje bo tudi uradno na stežaj odprlo svoja vrata in karavane se bodo začele premikati proti deželi planktona. Te selitve narodov so me od nekdaj privlačile. Naenkrat namreč tudi naša obalna mesta zaživijo v internacionalnosti, ki ponudi nova spoznanja na mnogih področjih. Od tistega, da imaš vse priložnosti spoznati drugačnost enostavnosti ljudi iz drugih držav, njih jezik in tudi nekaj navad, pa do tega, da si lahko ogleduješ vse modne hite tega poletja. In seveda vse vmes. Glavni namen velike večine kontinentalcev oz. foreštov, kot jim pravimo na Obali, pa je seveda pristanek na plaži. Nekje med Lazaretom in Dragonjo. Po izračunih na vsakega državljana naše podalpske pride 40 cm plaže v širino na kopnem, kateremu je dodano še morje, v dolžino pa kolikor pač zmoreš plavati. Vendar pa ne škodi pri plavanju v dolžino imeti smisel za orientacijo, saj lahko z nekaj zamahi preveč izzoveš… (več …)

No, nekaj lahko zagotovo trdim. Vse dokler se naša podalpska ni osamosvojila je bilo tudi mojim ušesom in očem prihranjenih dosti nepotrebnih izrazov. Tistih iz naslova mislim. Rodil se in odraščal sem na naši, vsaj nekoč, prelepi Obali. Ustvaril me je oče, ki je bil Bosanec da bolj ne bi mogel biti in rodila mati, ki je slovenka, da bolj ne bi mogla biti. In posledično zase pravim, da sem balkanski slovenec mediteranskega temperamenta in slovenskih delovnih navad. In od rojstva uradno Slovenec. Torej sem po definiciji nedefiniranih – Čefur. Seveda ponosen na to. Ker je tako Obala, kot vseh skupaj 80% naše podalpske nastalo in se še vedno ustvarja in deluje v tovrstnih mešanih skupnostih, seveda nisem nič posebnega iz tega stališča. Razen dodanega mediteranskega temperamenta. Ker je mojo mladost, tudi v šoli, zaznamovala vzgoja… (več …)

Če bi te besede pisal pred časom, bi izgledale tako :
Res, ni mi lepšega kot te gledati, kako se počasi odpiraš kot cvet po jutranji rosi. In pogled tistih tvojih oči, ki mi jasno govorijo tvojo željo po naju, je tisti v katerem vidim vso lepote tega sveta in zvezdnega neba. Vsak tvoj nasmeh mi pričara sonce v polnem sijaju tudi v najbolj deževnem dnevu. In vsak utrip tvojega srca je le sporočilo mojemu, da utripa še hitreje in močneje. Ker, ti me držiš nad gladino tudi v viharjih in le ti si moj mir na blazini sanj. Ko čutim topel objem tvojih rok se vsi strahovi tega sveta spremenijo v pogum in veš – v tem trenutku bi lahko zaspal v tvoji dlani brez vsake želje, da bi se še kdaj prebudil iz teh najinih sanj. Vem, nisem…. (več …)

Da je Veliki brat prisoten vse okoli nas, me nikoli ni ganilo kaj prida. Voajerji pač morajo tudi nekaj početi. In če so za to še dobro plačani zakaj pa ne. Celo dobre lastnosti vidim v tem njega početju. Če ti npr. ukradejo avto, kolo ali pa kakšen mali zmikavt kakšno torbico čednemu dekletu ali upokojeni mladinki iztrže iz varnega objema, potem ga kamere lepo posnamejo in tatič ima vse možnosti, da postane žrtev. Ne škodi niti, da je VB prisoten na spletu, saj se v končni fazi, kot prej omenjenemu zmikavtu, isto lahko pripeti tudi kakšnemu modrijanu, ki svoje psihotične modrosti stresa na razne naslove v svetem prepričanju, da je njega nick, pc in stol na katerem sedi pač neizsledljiva in bunkersko zaščitena lokacija. Ampak, za dosego tega končnega rezultata ti ravno ni treba biti VB. T.i. demokracija je naši podalpski prinesla tudi – cenzuro. Nov sistem – nova pravila. Rodil in odraščal sem v svoji prvi domovini Jugoslaviji. Ko je bila Slovenija bolj slovenska, kot je danes. In ja, bila je prisotna cenzura. A omejena. Nikakor namreč ni bilo zaželjeno le, da si kakor koli kritiziral… (več …)

Saj poznaš tisto “Poštar zvoni samo 2x”. No, moj poštar oz. pismonoša pa na mojem naslovu sploh ne zvoni. Pa ne ker ne bi hotel, ampak ker nima možnosti. Zvonec sem pač odklopil. Ker mi je ljubše slišati trkanje na vrata. Tako dobim takoj par odgovorov še preden odprem. Moram pa priznati, da je moj/naš poštar Marino prava živa legenda. In sploh si ne znam predstavljati, kako bo izgledalo, ko bo šel v penzijo. Saj ne,da je s temi mladci kaj narobe, ampak večini manjka tista, za starejše poštarje tako značilna karizma. Nekako preveč uradno in mehansko delujejo. In ko sem že pri zvoncu. Marino zvonca niti ne potrebuje. Že ko vstopi v uličico vsi vemo, da je prišel. Celo moja mačka. Začuda, še psi ga niti oblajajo ne. Kar je seveda redkost za poštarje. No, Marino namesto zvonca kar lepo… (več …)

Včeraj so v Slakovih Trenjih, katere sem prvič letos poslušal, naši politiki končno pokazali svoj pravi obraz. Končno. Na glas in brez vsakega kančka sramu. In vsi kot eden. Evropske volitve jih zanimajo zgolj in edino zaradi – odlične plače in dodatnih luksuznih ugodnosti. Naravnost žalostno jih je bilo poslušati. Gledal jih nisem, ker sem sproti nekaj pametnejšega počel. Iz povsem nedolžnega vprašanja, ali bi moral GG odstopiti zaradi svoje laži, sem slišal točno tisto in še dosti več, česar si noben volilec ne želi slišati. Najprej, da GG ni lagal ampak da je naredil napako. Seveda jo je naredil. Napako namreč. Ker je lagal. Ampak to še ne bi bilo najhuje. Laže namreč večina politikov, le da to počnejo bolj spretno. Nenazadnje lažemo… (več …)

Saj ne vem, ali naj temu rečem sreča ali ne, ampak v svojem dosedanjem življenju sem imel priložnosti spoznati res dosti različnih ljudi, ki so opravljali tudi različne poklice. Od čistilke do predsednika in vse vmes. Ker živim po načelu, da se učim celo življenje, vsak dan sproti in čeprav vem, da se bom v prah spremenil neveden, sem tako ali drugače tudi preizkusil številne poklice oz. dela kar sam v praksi. Začel sem – z metlo. V času, ko so mi pognale prve dlake. Pa ne pod nosom. Ker me je firbec, če se res da z njo poleteti. In je letela. In kako letela. Po zraku. In medtem, ko sem občudoval njen let a se vseeno preventivno umaknil njenemu pristanku, je moj mojster že dajal zalet zvezda ključu št. 64. Ki pa ni letel tako uspešno kot metla. Še pristal je bolj … (več …)

Prišel je čas. Tako zame kot zate. Oglaševanja na mojem blogu namreč. Po dveh letih konstantnega ustvarjanja je kakovost mojega bloga tako ali drugače zabavala bralce po naši podalpski, kot tudi drugod po svetu. Številna priznanja mojemu delu so vidna tudi v lepem številu izborov mojega bloga v raznih spletnih časopisih, kot tudi tiskanih izdajah. Seveda sem si to zaslužil. Kot tudi tebe, ki me redno prebiraš. Vzajemnost simpatije. In ko vse to sešteješ, niti ne čudi, da so se pred par meseci prvič na mojem mail naslovu pojavili zapisi oglaševalcev, ki se želijo predstaviti na mojem blogu. Pa se, do meseca nazaj, kar nisem mogel odločiti. Odločen sem sicer bil, da se oglaševanje na mojem blogu bo izvajalo, nisem pa še imel izdelane vizije na kakšen način. Niti približno mi ni bilo do tega, da bi se bannerji ali podobne oglaševalske zadevščine kotalile po blogu po nekih že ustaljenih kriterijih, ki bi prinašali bolj malo koristi tako oglaševalcu kot tebi in tudi meni.
In našel sem tudi način. Po načelu – zvestoba se nagrajuje ! Ker sem ponosen prav na vsakega bralca mojega bloga. Kar pomeni, da si lahko, ob prebiranju mojih zapisov, res lahko dovoliš klikniti na oglas(e) na mojem blogu, saj te tam pričakuje(jo) ugodnosti tudi do 100%, česar so lahko deležni zgolj in edino bralci mojega bloga v naši podalpski. In, ker se ti potrudiš zame, se bom tudi jaz zate.
Vsi oglasi seveda niso potrebni vsem. Mogoče ti kateri od oglasov v svoji storitvi na mojem oz. našem blogu v danem trenutku ne bo koristil. Kar pa ne pomeni, da ne bi ravno takrat koristili tvojemu prijatelju/prijateljici, znancu, sodelavcu ali celo šefu. Seveda lahko poveš naprej.
Tudi v bodoče se bom trudil, da bodo izbrani oglaševalci na prvem mestu kakovostni in profesionalni – ker si zaslužiš najboljše. Smo se pač takšni zbrali.

Danes ti predstavljam : Smatros d.o.o. in akcijo 1 za 2

Da je podjetje Smatros v samem vrhu v svoji dejavnosti v naši podalpski, gre predvsem zasluga njih totalni profesionalnosti in kakovosti, ki se iz dneva v dan le še stopnjuje navzgor. Kar lahko osebno potrdim. In mene, verjemi, ni tako lahko zadovoljiti. Kot jim ni bilo lahko zadovoljiti že na tisoče strank, pa tudi tistih več kot 500 referenčnih – Mercator, EngroTuš, Orbico, Coca Cola, Sixt Slovenija, Larimar, Amnesty international, TDR – Rovita (Ronhil, Walter Wolf), Vlada RS-Urad za enake možnosti, Harvey Norman, Collegium Graphicum, K2 print, Dallas records, Philip moris, Mimovrste.com, Urad za preprečevanje korupcije, ŠOU Ljubljana (Študentska organizacija), Grey, Studio U3nek, Publicis, Kompas Design, Futura DDB, Mednarodni grafični likovni center, podjetja skupine SAVA Kranj, Liv Postojna, TZS – Tehniška založba Slovenije, Marles hiše in še mnogih.
Ampak, ta kolektiv enostavno ljubi izzive, katere več kot spretno obdela. Kjer se vse da. Širino tega mladega in kreativnega kolektiva si lahko ogledaš in tudi uporabiš na njihovi uvodni spletni strani.

V nadaljevanju pa, zgolj in edino za bralce mojega bloga, predstavljam akcijo Smatros & Marko M, pod mojim sloganom Tiskamo tvoje misli – 1 za 2 !

Zdaj že razumeš, da je ta akcija posvečena – tiskanju. Tiskanju praktično vsega, kar se da natisniti.
In v tej akciji manj postaja več – za vsak kos oz. tisk prejmeš drugega brezplačno !
Tega enostavno ne smeš zamuditi !

Izbiraš pa lahko od tiskanja vizitk, vabilom za vse priložnosti, letakov, brošur, izdelave navodil za uporabo, nalepk na pole ali role (programi zvestobe, točke, pike …), razglednic in kartončkov, vse vrste tiskovin do formata 320×460 (full bleed) in 300g materiala (digital litho offset), akrobatov, voblerjev in ostalih POS materialov, trdih ID kartic, klubskih kartic, VIP izkaznic, personalizacija tiskovin, kuvert, deklaracij, etiket , nalepk, plakatov, knjig, car wrap (avotmobili, kombiji, tovornjaki, avtobusi, čolni, letala…), grafične oprema prodajnih mest (police, izložbe, notranjost prodajaln,…), transparentov, cerad, izdelava in montaža talnih grafik, izdelava nalitih (3d) nalepk, tisk lenitkularjev (gibljivih slik) in 3d grafik, vse vrste dodelave (plastifikacija, laminacija, keširanje, broširanje, toplotna vezava, 2 vrsti spiralne vezave, spenjanje, zlaganje, pakiranje, …), pakiranje v termoskrčljivo folijo in še marsikaj lahko najdeš zase. Klikni tudi na printaj.me.
Da pa boš uveljavil ugodnosti akcije, ki sicer traja do konca tega leta, bo dovolj že, da klikneš na Banner na blogu - Tiskamo tvoje misli, kjer imaš tudi navodila akcije 1 za 2 !

In ne pozabi, da ti tiskanje s Smatrosom omogoča natisnjeno tudi v 24 urah, tudi dostavljeno po naši podalpski, predvsem pa kakovost in profesionalnost. Tiskajmo se !

Marko M

Nadaljevanje sledi, sem zapisal v, tudi zame osupljivo zelo branem, prvem delu moških nasvetov, kjer je bila uvodna tema Kako v globino ženske ?!. In svoje obljube vedno izpolnim, le da si včasih lastim čas izvedbe. Spet bom pozval ženske, naj se, če zmorejo premagati firbec, izognejo branju teh nasvetov, saj gre res za le moško stvar.  Pa začnimo. Spoštovani moški kolega, zdaj ko si že poučen in si s pomočjo pravilne izvedbe nasveta osvajanja zagotovo že pristal v globini izbrane ženske, je napočil čas drugačnih, zajetnejših dimenzij. Krinka razmerja lovec – žrtev je namreč padla. Od tu dalje sta na razpolago dve možnosti – ali prvotna krinka… (več …)

Drage moje in dragi vaši. So dnevi. In so dnevi. In danes je (bil) dan. Ki je od mene, kot vedno v takšnih dnevih, zahteval fizično pripravljenost Ramba v vseh delih, spretnosti Indiane Jones-a in Eisteinove logike razmišljanja. Ja, za arhivirati nekaj potrebnih pečatov, katere ti prilimajo birokrati po uradih, mora človek res biti na vse pripravljen. In tako sem tudi štartal od doma. Že po nekaj metrih, ko sem iz ulice zavil na kolesarsko stezo ob cesti, je mimo mene pribrzel pilot na skuterju. Vztrajno je pritiskal na hupo ali kakor se pač reče tistemu trobentalu, ki je bilo več kot očitno namenjeno damici, ki se je zibala po pločniku na drugi strani ceste kakih petdeset metrov naprej. Čeprav je motorist v primerjavi… (več …)

Drage moje in dragi vaši – petek je !
Kar pomeni le, da bom začel takoj zdaj. Najprej bom do konca ugasnil sendvič in pojedel računalnik, potem bom povlekel še zadnji dim skodelice kave in spil cigaret, odtočil delovno vnemo in odpisal v školjko, se pogledal v frizuro in popravil ogledalo, oblekel športne copate in… (več …)

Rim – večno mesto je tretjič gostilo večni finale večne igre. V Kopru tramontana v Rimu fatamorgana. Rdeči vragi niso uspeli pregnati prekletstva, da bi kot prvi v zgodovini ubranili naslov prvaka Lige prvakov. Na ta podvig bomo morali počakati neko drugo leto in mogoče neko drugo ekipo. Seveda nimam namena skopariti s kritikami na račun Rdečih vragov, čeprav sem njih navijač. Potem, ko so celo sezono LP odigrali kot edini brez poraza, so se na tem področju oddolžili v najbolj neprimernem trenutku. Pa še zelo prepričljivo povrh. Ni dvoma, Barcelona je nesporni novi prvak LP in pokal bo tretjič zasluženo romal v njih vitrine. Ampak, ni bila Barcelona tako superiorna, kot so bili Rdeči vragi slabi. Naravnost porazni. Odigrali so daleč… (več …)

Zgodba o slovenskih lepoticah ima seveda nadaljevanje. Če so celjanke že najlepše, potem so mariborčanke tiste, ki poleg lepote premorejo tudi tisto, kar res obožujem. Sploh pri ženskah. Temperament. In v tem segmentu so me te vrle štajerke že zdavnaj očarale. Še vedno me. Čisti rock’n'roll ! Edina primerjava, ki je možna s celjankami se nanaša na flirtanje. Celjanke to sicer počnejo, osebno ali preko spleta, v vsaki razpoložljivi sekundi in ne le za hec temveč zato, da bi se lahko tudi že po nekaj minutah začela potešitev z izbrancem. Da je število ločitev ravno na celjskem v vrhu niti ne preseneča. Celjski bordel je v svoji bogati zgodovini pač pustil sledove. Mariborčankam seveda flirtanje ni noben tabu, se pa razlikuje od celjank. Ne padejo na kolena že po prvem flirtu. Ker se zavedajo krepkosti svojega temperamenta. In tudi ne poberejo vse… (več …)

Koliko dostojnosti je potrebno, da si lahko šef Sazas-a, je dokazal kar Matjaž Zupan sam. V kroničnem pomanjkanju strpnosti in pravem prikazu lastnega obraza je dovolj samovšečno izjavil : ” Lahovnik je razumen človek in gotovo ve, da se mu ne splača za sovražnike nakopati glasbenih zvezdnikov, kot so Magnifico, Predin in Lovšin , ki so naši člani.” Ja, takšno izjavo si lahko dovoli le nekdo, ki mu postaja zelo jasno, da bo še največ izgubil sam. In zakaj si Zupan v svoji grožnji ni dovolil, namesto le treh, omeniti kar vse člane Sazas-a ? Enostavno zato, ker se predobro zaveda, da 80% članov ne deli z njim takšnega mišljenja. To so tisti tisoči članov, ki ne sodijo med prvih 10 – 20 članov, ki več kot redno in zajetno prejemajo svoje honorarje, medtem ko ostali tisoči o honorarjih za svoja avtorstva lahko le… (več …)

Spoštovana bralka/bralec mojega bloga

Da dan dnevu ni enak in da upanja na boljši jutri nikoli ne sme zmanjkati, priča tudi zgodba Anžeta. Življenje s svojim spletom okoliščin narekuje tudi svoja pravila in vsak od nas se lahko v trenutku znajde v nezavidljivem položaju. Anže je v prometni nesreči izgubil nogo, ne pa tudi volje do življenja. Ker je čvrsto odločen, da bo manjkajočo nogo nadomestila proteza je edino prav, da mu pomagamo. In to na enostaven način – z zbiranjem plastičnih zamaškov. Vseh velikosti in barv, le plastični morajo biti. Mogoče delaš v kolektivu, kjer ti ne bo težko postaviti nekam… (več …)

“Res si ne morem pomagati. Ko te vidim me pograbi ena sama strast, da bi ga takoj polizala. Saj imaš čas zame?” me je Ingrid prestrelila s tistim ženskim hudičevim in nedolžnim pogledom obenem. Ko sem že mislil, da sem preživel vsa direktna ženska (ne)spodobna povabila. Če misliš, da moški ostane neiztirjen, ko sliši te besede iz ust simpatične in sexy ženske, velikih rjavih oči, metalno rdeče pobarvanih kodrov in 90-50-90 v oblinah, prsnega dekolteja zarezanega do maximuma, hipi kiklce, ki se lahkotno v rahli sapici vetra pozibava nad koleni, medtem ko javni termometer prikazuje +31…no,potem se krepko motiš. Vsaj za sekundo se tla spodmaknejo. “Kaj zdaj?” sem si nadel tisti nedolžen glas in … (več …)

Slovenski šolski sistem je, blago rečeno, iztiril. In tudi kar nekaj učiteljev, predvsem učiteljic. Tokrat nimam namena razglabljati o očitni nameri splošne samoplačljivosti študijev, katero naši vladarji vztrajno podtikajo v ilegali, temveč predvsem o tistih začetnih šolskih korakih. Tako za učence kot učitelje. Uvedba 9-letke se mi je zdela že od predloga dalje nesmiselna in nekoristna. Vse skupaj razumem le kot nepotrebno prikrajšanje malčkov za eno leto brezskrbnega otroštva. Po mojih spoznanjih, bi bil šestletni malček v vrtcu deležen bistveno plodnejšega programa za razvoj. Ker, sposobni in spretni učitelji zmorejo in znajo življensko koristna bistva prenesti v otrokovo podstrešje skozi igro. In 6-letnemu otroku je igra najbolj potrebna. Večina učiteljev se sklicuje na… (več …)