Res ne. Ker tistega, kar je nevsakdanjega se ne pozablja. Napisal ti bom kakšno pesem nekoč. Ker se mi še vedno pretakaš po žilah. Četudi sem ti drugače rekel. Če bi znala brati dejanja, bi razumela. Ker le ona štejejo. Vsak ima svoje razloge, tudi ko razlogov ni. Želim si, da bi bila tu. Ta noč res potrebuje najin objem. Kot potrebuje mornar morje. Da bi delil..… s teboj upanje – delil in ohranil. Zaklenil. Na radiu neka melodija, katere itak ne slišim, ker moje misli potujejo k tebi. Vem, nocoj bodo padale zvezde in ena izmed njih je najina. Ena in edina, ki nosi v sebi upanje trajanja. Ti si moja repatica in kako naj te zapustim. To noč ne bom spal, ker mi tega ne dopuščajo tvoje oči barve upanja. Vem in veš, so besede, ki bolijo. Lahko jih odstraniš iz ustnic, ker imaš ustvarjene za sladkobo.
Ko gredo stvari navzdol samota krog zapira tudi če je ne vprašaš. A ne pozabi, da obstaja nekaj kar povezuje srci. Neka tanka nit – ki ustvarja naše sanje in se sama navija in odvija. Mi za to nit nimamo moči vpliva tudi če bi hoteli. Nekako tako, kot tisto najino pozno poletje si mi v mislih. Ko je bil najin pogled lačen ljubezni. Katero sva potešila. A ne tudi nasitila. Čeprav si bila jasna. In si še. Kot zvezdna noč. In še sva lačna te ljubezni. Naj traja. Ker le iz malega veliko zraste.
Veš najdražja, odložil sem svoje stare kovčke na peron usode. In poleg tudi plašč vonja zrelih let. Plašč, ki je že zelo težek, najdražja. Obut stopam naokoli v starih čevljih, ker le ti poznajo moje ulice. Moji koraki so težki, najdražja. In spet ta občutek samote, ki me hoče ko nikogar drugega noče. In spet tema v svoji melodiji zadane in me omami z željo po tvojih ustnicah. Spomniš in spominjaj se še najinega poznega poletja, ki traja in njega vonja, ki traja. Tvoje pegice so sijale kot biseri. Še sva tudi številka tega kraja in tako tudi ostaja.
Pomnim še vse tvoje solze, vsaka beseda je bila prisega. Mojih ni bilo, ker so izhlapele a nič manj bolele. In nihče ne ve kako led peče, dokler se ne izteče. Vse teste sem preživel, odkar sva odšla, a zadržal žarek sonca na dnu svojega srca. Zapoj spet najino pesem, te tebi znane besede. Čakam te na starem mestu – tam kjer ljubezen se začne !
Don Marko M
lepo napisano
Ljubezen je k sreči nesmrtna in hrepenenje nas vedno obrača k njej, da se ne izgubimo….
včasih sem pisala taka pisma in si želela, da bi me on slišal, še vedno se trudim, z besedo, s pogledom, dotikom….a nekateri ljudje ostanejo nekje daleč v sebi….in nikoli v resnici ne izveš, ker tudi dejanja ne povedo vsega….
lepo si zapisal.
tebi je pa hudo…se da razbrat…
mirjam
hvala za skrb….ampak ta blog velja tisti, ki šele pride…..seveda ni nič narobe če si po svoje razbrala…..vsak svojemu počutju primerno zaključuje…razumem to
snow
tnx….
nevenka
hvala….te razumem….tudi jaz sem tako in podobno izrazil svoje misli…nekoč….a napačnim osebam…pa mi ni žal….zdaj sem le neomajno zato prepričan, da se sta res potrebna dva tudi za to…a le dva naenkrat
nisem narobe razumela…čisto ok je
mirjam
ti kar ostani takšna kot si…tako vsaj ni presenečenj
Ne vem, zakaj mene to spominja na leta skupnega življenja, srečo in iskreno ljubezen do konca. Na ljubezen, ki cveti tudi, ko se že zaradi pozne jeseni skoraj nič več ne slišiš, pa tudi vidiš se bolj slabo. Se pa vse bolj čutiš. In vsak dotik pomeni več…Morda tut muska da kaj zraven…morda pa sem le skonektana nekam v obdobje pomlad-zima, ki ni nikoli mrzla, temveč je prostrana in lepa.
zelo blizu je bilo tole točnemu odgovoru….
Kaj pa še manjka?
še nekaj vejic….
Preveč “bogato” pa ne smem napisati. Tisti, ki morajo, že dojamejo bistvo. Ni tako?
tako je…že tako si preveč napisala….
Ne, ne.
Samo frekvenco preverjam.:)
Crvena jabuka i Kemal Monteno, ne ?
aha, Lara….i malo toga, i malo onoga, i malo mene…..