Kak dan nazaj, ko se je sonce skrivalo izza oblakov, sva se zapletla povsem izven konteksta v povsem drugačen pogovor. Lenčica seveda ni katera koli ženska, ampak meni zelo ljuba oseba. S katero se lahko o vsem pogovarjam. Kadar in kjer koli. Ob kateri čutim naklonjenost, pripadnost in tudi zvestobo. Tisto čisto. Ob kateri je že prva beseda stekla, kot bi se poznala nekaj življenj. In seveda tudi vse naslednje. Z mano pa se ni ravno enostavno pogovarjati. Saj veš, (ne)prilagojenost in te stvari.
“No daj Marko, saj veš, da te ni bila vredna”, mi je Lenčica primaknila v nekem trenutku. Ravno tisti dan sem bil… Continue Reading »

Ko se poletno sonce vsede na podstrešje, sploh če ni v senci, potem hipoma privrejo neke nevsakdanje tematike na površje. Čeprav so več kot vsakdanje. “Pa saj to ni normalno”, izdahne B v že poznem popoldnevu te divje vroče nedelje. “Oprosti ker zamujam, ampak avto sem morala parkirati v garažni hiši,ker tukaj niti kolesa nikamor ne stlačim” je nadaljevala med slačenjem odvečne garderobe. In med odlaganjem zgornjega dela kopalk navihano primaknila : “Da se ti odkupim, sem ti eno hladno pločevinko prinesla.” Ma, saj ne vem, kaj je bolj osvežujoče izgledalo – ali pločevinka ali njen zgornji… Continue Reading »

Danes je bil eden tistih kafetarskih dnevov. Tudi med službo. Berejo moj blog. Sploh ne bom ugibal, zakaj so me povabile na kafe. Vsaka zase. Dve bivši, tri mogoče bivše. Pa sem na enem od kafetov s sogovornico kramljal o – intuiciji. Saj veš, to je tisto nekaj v nas, kar lahko imaš ali pa nimaš. Sploh ne vem, kako sva zašla v to temo, ker sva še malo pred tem o svizcih govorila….. Continue Reading »