Jasna S – Proti dnu (5.del)
“Moram si še eno delo najti. Samo da nisem doma s tisto mono” je rekla Jasna Larisi, ki je stala zraven v šanku, medtem ko sta se iz kavnega avtomata izlivali kavi v skodelici namenjeni gostom. “Že veš kam bi šla?” “Včeraj me je šefica lokala v Kopru povabila. Grem danes pogledat.” “Ma kaj zdaj ne boš imela več časa za naša žuranja?” “Ha,ha, našim žurkam pa se že ne mislim odreči”, ji je Jasna razposajeno odvrnila. Čez dva dni, v dopoldanskem času, sta Larisa in Sara obiskali Jasno v mestnem lokalu. “In, Giga, kako ti gre?”… Giga je bilo Jasnino “umetniško” ime za prijatelje in ljubimce. “Ej pi*čke, tukaj je prav dobro. Še več tipov kot tam.” “Da ne boš vseh pobrala” je smejoč se dodala Sara. Ob pijači so stekle tudi podrobnosti. Poslej je Jasna dopoldne delala v mestnem lokalu, opoldne pa v lokalu nakupovalnega centra. Večernim izhodom s Lariso in Saro po službi se ni nameravala odreči zdaj, ko so ji zlezli v kri.
Rado je bil šofer, ki je vsakodnevno dopoldne zahajal v mestni lokal, kjer je kelnarila tudi Jasna. In se zanjo ogrel. Nekaj dni jo je samo gledal, skoraj buljil. Jasna mu ni ostala dolžna in je poglede vračala. Do spogledovanja. “Kaj ti greš na pijačo še kam drugam, razen tukaj?” je končno prijavil. “Če me povabiš” mu je igrivo odvrnila. “Ok, potem te bom pa poklical.” “A po zvočniku?” “Bom poskusil po gsm-u. Plačam.” Račun, ki je prihajal iz blagajne je Jasna prijela s palcem in kazalcem, ga položila poleg blagajne in nanj zapisala svojo telefonsko številko. “Euro in pol” mu je rekla medtem, ko je postavila račun predenj. Rahlo presenečen nad njeno hitrostjo ji je plačal s bankovcem petih eurov. In medtem, ko mu je vrnila preostanek v roko je le še dodal .”Se slišiva.” Naslednji dan zjutraj Rada ni bilo v lokal. Je pa popoldne, ko je delala s Lariso in Saro, v gsm Jasne prispel sms. “Motim?” “Motil boš če ne boš poklical” je odpisala. Minuto za tem je zazvonilo. “Si me kaj pogrešala danes zjutraj’” “Seveda. Popravi to.” “Kdaj končaš?” “Ko vse pospravimo. Tam okoli 21.30.” “Te pridem iskat. Počakam na parkingu.” “Da ne boš zamujal, ker moram biti zgodaj doma.” “Ne bom.” Sledil je naval vprašanj Larise in Sare, katerima je razložila kaj se ji dogaja in obljubila nadaljevanja. “Ti pi*čka, a zdaj pa si že v solo karieri. Na naju boš pa pozabila, a?” je navrgla Larisa. “Ma ne, samo malo bom s tem, da vidim kaj je iz njega.”
Jasna je stopala proti golfu na parkingu, kjer jo je čakal Rado. Gsm je zazvonil. Njen D je klical. “Si že končala?” “Še malo. Pa gremo potem še na eno pijačo s Lariso in Saro.” “Sem že končal, daj pridi čimprej.” “Prej kot bom lahko.” Vsedla se je v avto in Rado se ji je zazrl v oči. V naslednjem trenutku se je nagnil proti njej in jo poljubil. “Ti pa res ne zgubljaš časa” mu je nič zmedena v nasmehu rekla. “Daj odpelji od tukaj, da naju ne vidijo.” Stara šmarska cesta je zaslovela s punkti, kjer svoje avte parkirajo tisti prešuštniki, ki si drugje ne morejo vsega pokazati. Proti vrhu ceste je Rado zapeljal v eno od stranpoti in parkiral. Brez besed sta nadaljevala s poljubom, medtem ko sta drug drugemu odpenjala odvečno garderobo. “Greva na zadnji sedež” ji je dahnil. Ulegla se je na zadnji sedež in Rado se je prislonil nanjo. Prodrl je vanjo ob njenem tihem stoku. In je prodiral še nekaj minut do izliva. Medtem, ko sta se oblačila je zazvonil gsm Jasne. Spet je bil D. “Ja reci” se mu je oglasila. Rado si je zapel zadrgo hlač. “te čakam tukaj pred avtom na parkingu. Me je Saša pripeljal. Kje pa si?” Jasni se je zataknilo v grlu. “Sem ravno na wc-ju. Smo s Lariso in Saro na plaži.” “Dobro ajde, daj pohiti.” Jasna je pogledala Rada in rekla : “Daj pelji hitro. Me boš pustil pri benzinski.” “Saj te lahko do avta peljem.” “Ma ni treba.” Rado je videl njeno rahlo zbeganost na obrazu in v kretnjah telesa. “Kdo pa te je klical?” “Ma nobeden.” “Kako nobeden?” “Ma moj mi je nekaj težil. Stalno teži.” “Kako misliš tvoj. Kaj imaš tipa?” “Ma ja, nekaj takšnega. Ma tam sem mrtva.” Rado je speljal in malo pospešil. Pred benzinsko jo je vprašal : “Se še kaj vidiva?” “Ja. Pridi jutri na kavo” med hojo proti svojemu avtu, kjer jo je čakal D si je obrisala ustnice in preverjala če ima vse ostalo urejeno. D je stal naslonjen na avto na strani sovoznika, Ko jjo je zagledal nekaj metrov pred avtom, je hotel stopiti proti njej, a je ona pospešila in vstopila za volan. D je prisedel. Pričakoval je poljub, a ona je, vedoč kaj čaka, obrnila ključ avta in začela popravlati nožni tepih z roko. “Zakaj pa te nista pripeljali do sem?’”, je radovedno sumničavo vprašal. “Se jima je mudilo naprej.” Njuno tišino med vožnjo proti domu, katero je motil le radio, je prekinil D : “Sem se pogovarjal danes s šefom in je rekel, da bi te zaposlil. Plača je v redu. Pa še skupaj bova več. Sem mu rekel, da jutri prideš na razgovor. Kaj misliš?” Obraz se ji je napel in tisoč misli je švignilo v nebo. Kaj pa njena svoboda gibanja ? Obenem se je zavedala, da bi odklon povzročil sum pri D.
“Dobro ajde, bom šla delat v Lucijo” je Jasna nejevoljno rekla D. “Mislil sem,da boš bolj vesela, ker bova več skupaj.” “Saj sem.” A v nje glasu ni bilo prepričljivosti. D je bil dejansko vesel, a ona ni mogla odriniti tistih tisoč misli. Predvsem kako se bo poslej lahko družila s svojimi prijateljicami in kako bodo lahko hodile poslej skupaj na pohode, na katere se je že navadila. Ko sta vstopila v stanovanje se je zapodila naravnost v spalnico. In zaspala še preden se je D pridružil. Čeprav ni spala.
v naslednjem delu : Jasna S – Tudi brez razloga
“In to je to. Tako imamo pri nas. Urnik pa ti lahko prilagodim. Si se odločila?” ji je rekel šef pizzerije v Luciji. V spomin se ji je takoj vtisnilo, da bo lahko prilagodila urnik in ob pogledu po ostalem delu osebja je spomin dobil še nadgradnjo. Pogled se ji je ustavil v očeh Damirja, sodelavca njenega D. Ta ji je pogled drugačnih dimenzij vrnil in takrat se je v hipu odločila : “Sprejmem. Kdaj začnem?” “”Lahko tudi jutri. pa bo tudi naslednji teden v redu”, je zaključil šef. “Potem se vidimo v ponedeljek.”
p.s. Bereš odlomke zgodbe, ki bodo v polni obliki izšli v knjižni izdaji.
You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.

