Jasna S – Nič drugače (10.del)

Marko je klonil in si privoščil pizzo, katero mu je Larisa tako vztrajno ponujala. Čeprav sta klepet začela, ko je dnevna svetloba sprehajala kar nekaj ljudi po promenadi je bilo zdaj videti le še nekaj sprehajalcev pri že polni temi. “Zapiramo” je rekla natakarica. “Uh, to pa je minilo tik tak” se je nasmehnila Larisa. “Ja, pa še nekaj kalorij sva nabrala.” Prijetno jima je minil ta popoldan. “Kaj greva še malo na sprehod da to sprostiva?” je igrivo dodala Larisa. Njen globoki pogled je vlekel. “Greva ajde. Da pretegneva malo te zakrnele ude.” Umirjeno hojo proti skalam sta popestrila s obujanjem spominov na tisto poletno noč pred leti, ko jih je združila tramontana. Takrat sta bila vsak s svojim partnerjem. “Kaj zdaj imaš kakšno?” ga je vprašala nekaj… metrov pred skalami. “Ne nimam. Nimam niti namena. Ta zadnja je postavila na glavo vse pozitivnega, kar sem mislil o ženskah. Vsaj za nekaj časa. Pa ti, imaš kakšnega?” “Nimam. Kaj te je prizadela?” “To niti ne, ampak toliko premaknjenosti v eni osebi še nisem doživel.” “Saj bo boljše” mu je rekla in se naslonila na zidek poleg skal. Res zgodnji spomladanski veter je počasi razpihoval oblake in morje je penilo svoje valove v skalah. “Malo hladno je,kaj” je nekako nežno rekla. Stopil je pred njo. Pogled ju je povezal v poljub, ki se je vedno bolj strastno stopnjeval. Začutil je njeno dlan na svojem mednožju. Ki se je premikala strastno in božala ter stiskal izmenično. V naslednjem trenutku je počepnila, mu spustila trenirko do kolen. Njena dlan je objela njega moškost in hip zatem je začutil na njem njene ustnice, ki so se začele poglabljati vanj. To je počela kombinirano s občutkom in strastjo obenem, kot to lahko počne le zaljubljena ženska. Čez nekaj minut se je vzdignila in premaknila do bližnje skale, na katero se je vsedla in prej slekla hlače. V poljubu, ki je sledil, je prijela njega moškost in usmerila vase. Globoko vase. In medtem ni niti trenutka spustila pogleda iz njegovih oči. Zaletavanje morskih valov je bilo skladno njunemu gibanju. V zgodnje jutranji uri, k sta se vračal, mu je ob slovesu še rekla : “Te pokličem jutri. Danes mislim.” In oddala še nežen daljši poljub. Ko se je že vlegel v posteljo je prejel njen sms – ‘ Lahko noč mucek. Sladke sanje.’
“Pa kaj tako grdo gledaš. Si v redu?” je Elena vprašala Jasno med zlaganjem pribora. “Super sem. Si kaj videla Damirja?” “Ne. Ne bo ga več. Ga pogrešaš”" se je namuznila Elena. “Zakaj pa bi ga?’” “Daj, saj vemo vsi,da sta loverja. Razen mogoče tvojega D.” Jasna je to njeno pripombo sprejela kot začetek njunega zavezništva. Tudi malo iz bojazni, da ne bi sklepetala njenemu D. “Ja, samo ne razumem, zakaj se mi noče oglasiti.” “Mogoče pa ga ne zanimaš več ali pa ima drugo.” “Kako misliš drugo?” je bruhnila posesivna ljubosumnost iz Jasne. “Mogoče. Ne vem.” je še malo dregnila Elena. Po koncu smene je Jasna takoj pospešila pred vrata stanovanja Damirja. In trkala. Po tretjem trkanju se je na vratih pojavil Nešo, njen sodelavec in cimer Damirja. “O, koga se vidi. Si kaj zgubila Giga?” ji je v nasmehu dejal. Za glavo višji, malo plešasto, je na sebi imel ovito le brisačo v srednjem delu. Raklo začudeno je pogledala : “Kje je Damir?” “Ga ni. Daj vstopi. Saj si že domača tukaj.” “Ne, se mi mudi.” “Daj vstopi no. Bova kakšno rekla o Damirju.” Vstopila je brez besed in se vsedla na kavč. “Veš, tukaj ga ne bo več. Je šel.” “A veš kam?” “Ne vem. Pa saj itak ni bil pravi zate.” Na mizico poleg je postavil sok in prisedel. “Niti na klice,niti sms-e se ne oglaša” je dodala in oči so se ji rahlo zarosile. Nešo je to opazil, se ji približal, jo objel in naslonil njeno glavo na svojo ramo. Ni se upirala. Z drugo roko jo je začel božati po laseh, nato po obrazu. Privzdignil je njeno brado in njuna pogleda sta se srečala. V naslednjem trenutku so se njegove ustnice znašle na njenih. Najprej se negotova ni odzivala, a že v naslednjih sekundah se je prepustila. Začel jo je slačiti in tudi tokrat, kot ponavadi, je ona na hitro slekla vse iz sebe in se vlegla. Takoj zatem se je Nešo že poglabljal vanjo. Po par expresnih minutah, je med oblačenjem rekla : “Da ne boš komu povedal v službi.” “Ne bom. Saj še prideš sem” je bolj kot vprašanje zvenela kot trditev. “Mogoče pa res. Ko bova skupaj v smeni.” mu je, zdaj že nasmejana odvrnila. “Bom že uredil.”

v naslednjem delu : Jasna S – Začenja se (11.del)

“Jasna, kaj delaš popoldne ko končaš?” jo je vprašal Mirko – eden od lastnikov lokala, v skladišču, medtem, ko je nalagala pijačo na voziček. “Ne vem še. Smo zmenjene s prijateljicami.Zakaj?” “Lahko bi skočila z mano do Trsta po nove krožnike, kozarce in to.” “Lahko. Pokliči me potem.” Po službi se je dobila s Saro in Lariso. “Damir je kar izginil” jima je rekla. “Kako to misliš?” “Ga ni več v službo in ker s eni oglašal, sem šla danes še do njega.” “In?” je v pričakovanju novega rekla Larisa. “Ga ni bilo. Samo Nešo je bil.” Njen pogled je zaiskril. “Pa ja nisi tudi z Nešom?” je vprašala Sara v nasmehu. Jasna je samo prikimala. “To pa je žalovanje. Pa ti si grozna” je navrgla Larisa in vse tri so se nasmejale. “Hudo, ja” je še rekla Jasna. Njen gsm je zazvonil. “Greva? Kje si?” je vprašal Mirko.

p.s. Bereš odlomke zgodbe, ki bodo v polni obliki in brez avtocenzure – tudi imen izšli v knjižni izdaji.

Marko M