Jasna S – Bodi moja (15.del)

Proti koncu drugega meseca njunega ljubimkanja, medtem ko sta ležala na postelji, je Ivica rekel Jasni : “Veš, nekaj sem razmišljal. Ti praviš, da si mrtva ob tistem tvojem že kako leto in da bi rada šla od njega.” Jasna je prikimala. Prav vsakemu njenemu ljubimcu ali bodočemu je razlagala isto, da je nesrečna s D in da je tam mrtva že leta. “Pa bodi moja” je nadaljeval Ivica : “Greva k meni v Ljubljano živet, pa tudi za službo ne bo težav. Boš moja tajnica. Kaj misliš?” Iz privitega objema se je Jasna ob tej njega izrečeni misli rahlo odmaknila. Po skoraj minuti tišine mu je rekla : “Maco moj, daj mi kakšen dan da malo razmislim.” “Razumem.” “Kaj razumeš?” je trznila. “Razumem, da si rekla, da me ljubiš in da si mrtva tam. Celo to si mi enkrat rekla, da bi šla z mano kamorkoli.” Molčala je in ga nemo gledala. “Zdaj pa ne razumem kaj še imaš za razmišljati.” Njegov glas je bil pokroviteljski, čeprav miren. Jasni je postalo v hipu jasno, da zelo resno pričakuje od nje odgovornost za njene besede. S prejšnjimi ljubimci takšnih pogovorov ni imela, saj je pri njih iskala le spolno popestritev. In če je že kateri poskušal načeti podoben pogovor je takoj zaključila razmerje. Tokrat pa je bilo drugače. Od začetne želje spolne popestritve je bila zdaj v Ivico zaljubljena. Vsaj mislila je tako. Čutila je drugače, kot pri drugih. “Res, maco, samo kakšen dan mi daj” mu je ponovila in se poskušala stisniti k njemu. Na njeno presenečenje je vstal iz postelje in stopil v kopalnico. Njen pogled ga je potrto spremljal. Naenkrat je v sebi začutila tesnobo, strah pred izgubo. “Grem v Ljubljano” ji je hladno rekel ne da bi jo ob tem pogledal in se pričel oblačiti. “Pa si rekel,da boš tri dni tukaj” mu je tiho, že skoraj boječe skoraj šepnila. “Nekaj je prišlo vmes. Pridem čez dva dni nazaj.” preden sta se usmerila vsak do svojega avta mu je namenila poljub. In začutila hladnost januarske zime v njegovem. “Te pokličem” mu je še rekla, medtem ko je že odpiral vrata avta. Odgovora ni bilo. Zmeda v njeni glavi se je le še stopnjevala in sploh ni vedela, kdaj je zapeljala na dvorišče. D-ja še ni bilo iz službe in napotila se je naravnost v spalnico, v posteljo. Tisoč misli za en sam odgovor se ji je prepletalo in prve solze so se spustile po njenem licu na blazino. Čakala jo je dolga neprespana noč. D je prišel kmalu za njo a takrat je zaigrala globok spanec, da mu ne bi padlo na misel se je dotikati.
“Ou stara, danes pa zgledaš kot povožena” je poskušala na veselje obrniti Elena naslednji dan ob začetku službe. Samo odtavano jo je pogledala. “Kaj je narobe?” “Nič.” Zato pa imaš solzne oči. Povej no.” “Nič no. Samo z Ivico sva se malo prijela.” “Zakaj pa?” Povedala ji je celo zgodbo. Isto kot popoldne Larisi in Sari. “In kaj boš zdaj?” jo je gledala Elena. “Ne vem. Jutri pride in nekaj mu bom morala reči.” “Čakaj, kaj pa zdaj sploh toliko razmišljaš. Saj skozi govoriš, da boš šla od D ob prvi pravi priložnosti.” Namesto odgovora je skoraj odvihrala v garderobo, kjer je iz omarice vzela tisti od njega podarjeni skriti gsm in ga poklicala. Ni se oglasil. Poslala je sms. Med delom je večkrat skočila do garderobe in pogledala gsm, a ni bilo ne njega klica ne sms. Za spremembo je šla iz službe domov, kjer je klicarila Ivico in pošiljala sms-e vse dokler ni D prišel iz službe. Saj ni vedela točno zakaj ga kliče, ker odgovora zanj še ni imela. Le čutila je, da ga izgublja, čeprav je rešitev tavala med njenimi mislimi.
Naenkrat se je zavedala, da tokrat ne bo mogla uiti odgovornosti brez posledic, čeprav se ji je do takrat kar spretno izmikala.

v naslednjem delu : Jasna S – Zmedena (16.del)
Ivica se je od vhoda namernil v kotno mizo lokala v pritličnem delu. Jasna se je ravno vračala iz garderobe in v šanku jo je pričakal Elena s skrivnostnim nasmeškom. “Kaj me tako gledaš?” “Tvoj Ivica je prišel.” “Kaj? Kdaj?” “Malo prej. Tja v tvoj rajon se je vsedel.” Jasna je bila naenkrat polna življenja. Skočila je nazaj v garderobo in se še malo uredila pred ogledalom. Ko je stopala proti njemu je preslišala vse pozive kuharjev za raznos naročil. Žarečega obraza in svetlečih oči je svoja stegna prislonila na rob mize in mu rekla :”Lahko bi se oglasil ali odpisal. Saj si videl, da sem te klicala. Me je skrbelo zate.” Le malo je privihnil kotiček ustnic v nasmeh in ga hip zatem spustil. “Lepo, da te je skrbelo. Mene je tudi zate. Še posebej za tvojo odločitev. Kaj si se odločila?”

p.s. Bereš odlomke zgodbe, ki bodo v polni obliki izšli v knjižni izdaji.

Marko M