Jasna S – Pod kožo (22.del)

Naslednji dan mu je Larisa, v lokalu kjer je delala, postregla s prvo jutranjo kavo. Medtem, ko je listal dnevni tisk, je prisedla in prižgala cigaret. “Danes pridem k tebi, ko končam.” Marko je privzdignil pogled. “Ne vem če. Rad bi se malo naspal.” “Daj ne nakladaj. Saj boš potem spal.” “Kako le, če bi prišla?!” “Ja potem bi zaspal” se je navihano nasmehnila Larisa. “Ma ne vem. Res rabim ene dva tri dni počitka.” “Saj veš, da ti bom naredila vse, da boš spočit.” Larisa se je lahko mirne duše kosala s le redkimi, ki so ga znale zadovoljiti skoraj natanko tako, kot je bilo potrebno. Jasne ni bilo med temi. In vendar, ljubezen išče in daje še marsikaj drugega, razen sexa. Čez dan mu je Larisa, po telefonu, večkrat vztrajno.. napovedovala, da se bo ponoči narisala v njegovi postelji, ko konča delati. Proti večeru ga je poklicala tudi Jasna. “Maco, jutri ne morem priti zjutraj.” “Kaj pa se je zgodilo?” “Me je dal šef v dnevno. Pridem potem proti večeru, ko končam.” “Ma si v redu? Nekam zaskrbljeno te slišim v glasu.” “Le v redu. Lepo spančkaj.” V njenem glasu je začutil in razbral drugačnost. Instinkt. Od nekod se mu je pripeljala v misel tista scena pogovora Larise in Jasne v lokalu. In takrat se mu je posvetilo zakaj Larisa tako neomajno vztraja, prvič odkar se poznata, s svojim prihodom k njemu. Sprejel je pravila igre. A po svoje. Ponoči, ko je že spal, se je Larisa spustila v posteljo in se privila k njemu. Zjutraj ga je zbudilo zvonenje telefona. “Kaj prideš ven? Te čakam na ulici.” “Prihajam.” Ob tem je pogledal Lariso, ki je bila naenkrat več kot budna in v očeh in nasmehu ji je razbral, da je ona ni pričakovala tega klica. Ker je pričakovala, da se bo Jasna znašla pred vrati in v stanovanju in jo videla v postelji. Zadnje upanje. “Kam greš?” “Do Jasne na ulico.” “In kaj naj jaz?” “Nimam pojma. Saj si rekla, da boš šla pred jutrom” je še slišala, preden je zaprl vrata. “Zakaj pa nisi prišla noter?” je vprašal Jasno ko je stal pred njo. Takrat jo je prvič, a tudi zadnjič videl dokaj elegantno urejeno. “Nisem hotela, ker vem, da je ona tam. Ni tako enostavno. Veš, zlezel si mi pod kožo. Ljubim te.” Po kratkem predahu njenega pogleda je dodala :”Greva na pijačo.” Zapeljala sta do bližnjega lokala. Ravno ko jima je natakarica postregla kavi je iz sosednjega lokal izstopil kuhar Slavko. “Počakaj malo, grem pozdravit mojega bivšega sodelavca” je rekla Marku. Njunemu pogovoru se je pridružil še njegov mlajši kolega. Njen pozdrav bivšemu sodelavcu, ki je trajal petnajst minut. Medtem je Marko v dimu cigareta spoznal, da so se njene besede in dejanja začela vztrajno kopičiti neskladnost. Ko se je vrnila, je hitro posrebala kavo in rekla :”Greva. Moram v službo. Pridem potem ko končam.” Larisa se je ravno obuvala, ko je vstopil v stanovanje. “In, kaj je hotela?” mu je rekla radovedna. “Nič.” “Kako nič?” “Zakaj pa mi nisi povedala, da sta se zmenili?” “Pa kaj govoriš?” “Če bi Jasna prišla sem namesto poklicala, bi ti dobila stavo in ona bi se morala umakniti.” Njen pogled zadrege je bil zgovoren. “In, kaj si se odločil?” “Ne vem.” “Kako ne veš?” “Pač ne vem. Nekaj si bom že izmislil.” “Ona te ne ljubi.” “Da bi ljubil nekoga, moraš najprej ljubiti sebe” ji je odvrnil. Nekaj čudnega je bilo tistega dne v morskem zraku, medtem ko sta s Lariso na njunem običajnem mestu pila kavo.
“Kje si?” je Marka po telefonu vprašala Jasna, medtem ko se je dan prevešal v večer. “Na pijači s Lariso.” Njen trenutek tišine. “Prideš domov. Te čakam.” “Prihajam.” Ni bil s Lariso na pijači, pač pa se je na pomolu prepustil tisti prijetni sapici vetra, ki sprošča in obenem prinaša odgovore na vprašanja. Dobil je vse odgovore. Preden sta se prepustila objemu postelje mu je rekla : “Ni mi všeč, da si z Lariso.” “Tudi meni ni všeč, če moja ženska pije kavo z mano petdesed metrov proč od mene, čeprav mi je malo pred tem izjavila, da sem ji pod kožo. In vajine spletke s Lariso me res ne ganejo. Verjetno bi zdaj bilo res najbolje, da bi se kar od obeh naenkrat poslovil.” Tudi njen pogled je ostal brez besed.

v naslednjem delu : Jasna S – Premik (23.del)
“Ta teden bom začela, vsak dan po malem, voziti stvari k tebi. Do konca meseca bom vse prepeljala.” Marko je prižgal cigaret in jo zvedavo pogledal.” To je še celih štirinajst dni. Zakaj enostavno v enem dnevu ne narediš tega?” “Imam dosti stvari. Če bi vzela dan dopusta, bi morala D razlagati zakaj.” “Kot si mu takrat, ko si šla k Banetu na gorenjsko?” “Takrat mu nisem. Kako pa to sploh veš?” Marko je preslišal vprašanje. “Glej Jasna, Zaenkrat mislim in čutim, da me ne ljubiš. Vsaj ne tako kot praviš.” “Pa kaj govoriš?” “Vem kaj govorim. In ti tudi. Glej, če si se odločila iti od D, ti bom pač pomagal, če je to moje poslanstvo. Mislim pa, da bi bilo bolje, če bi šla nekaj mesecev sama živeti, da bi si razčistila nekatere zadeve. Če boš potem še tako čutila, lahko skupaj nadaljujeva. Ni mi do preživljanja nepotrebnih neumnosti med nama, ker ne bi imela počiščeno zgodovino. Jaz jo imam.”

p.s. Bereš odlomke zgodbe, ki bodo v polni obliki izšli v knjižni izdaji.

Marko M