Jasna S – Prve kaplje resnice (25.del)

Po nekaj dnevnem razmišljanju, se je D odločil za še edino pravilno potezo. Minil je že mesec od Jasninega odhoda. Pozvonil je. “Dober dan, prišel sem vam nekaj povedat” je rekel Ani, materi Jasne, kateri se takrat še ni niti svitala vsebina pogovora. “Kaj boš spil?” “Nič,hvala. Samo to povem pa grem” je rekel med vsedanjem na kavč v dnevni. “Rad bi vam povedal resnico, zakaj nisva več skupaj z jasno.” “Kako to misliš, da nista več skupaj?” ga je začudena pogledala. “Kaj res ne veste, da nisva več skupaj? Svojim staršem še nisem povedal.” “Nimam pojma. Je nisem videla že cel mesec. Ko se mi je oglasila pa ni nič omenila.” V nadaljevanju ji je razložil vse tisto, kar mu je Elena povedala. Ana je obnemela, čeprav je, upoštevajoč ljudsko izročilo ‘kakršna mati, takšna hči’ to res ne bi smelo presenetiti. “Zdaj pa grem. Moram povedati še.. mojim staršem. Nisem jim hotel povedati, ker sem mislil, da se bo vrnila. Tako je rekla. Ampak zdaj ko vem to resnico je ne rabim več. Lepo se imejte.” Ana je pri odprtih vratih le še nemo gledala njegove korake po stopnicah. V naslednjem trenutku je pograbila telefon in poklicala Jasno. “Kje si?” je bilo prvo vprašanje. “V službi” ji je odvrnila Jasna, pripravljena na kak njen hujši izpad. “Kako v službi, če sem malo prej tja klicala.” “Ne delam več v Luciji.” “Kako je doma?” “V redu.” “Slišim, da imaš novega tipa.” Čeprav je pričakovala takšno opazko je Jasna bolj na tesno izjavila : “Ja. Grem delat naprej. te pokličem en dan, da gremo skupaj na pijačo. Adijo.” Ana ji ni uspela postaviti novega vprašanja, niti je pozdravit, ker je Jasna odložila takoj po pozdravu.
Že tretji dan je Larisa klicarila na Markov gsm. Vsako uro po deveti zvečer. Sprva se ji je oglašal in ji lepo rekel, naj ga ne kliče več. Klice je potem stopnjevala še čez noč, vse dokler ni Marko začel ugašati gsm. Po nekaj dnevih miru je tistega decemberskega večera zazvonil gsm Jasne. “Larisa. Kaj hoče spet?” je rekla Jasna preden se je oglasil. “Reci.” V tistem trenutku je Larisa začela več kot govoriti : “Kaj je prasica, zakaj mu ne poveš, da ga ne ljubiš. Zakaj mu ne poveš kakšna si v resnici. In samo da veš, jaz sem noseča z njim.” “S kom?” ji je Jasna padla v besedo. “Z Markom. In bom obdržala otroka, da veš. “Ma daj, ti si psihič” ji je še rekla Jasna in odložila. “Kaj je rekla?” je vprašal Marko. “Da je noseča s tabo.” “Kaj?” Pograbil je gsm in poklical Lariso. Medtem, ko je zvonilo je zaključil, da takšne Larise ni spoznal, da pa mu je instinkt še kako prav naročil, ko ji je rekel, da noče imeti z njo resnega razmerja. “Kaj govoriš neumnosti?” je bilo njej prvo vprašanje. “Kakšne neumnosti?” “Da si noseča z mano.” “Saj sem res.” Postajala je zadirčna, da se jo je slišalo po celi sobi. “In da veš, otroka bom splavila. Ti pa kar ostani s tisto prasico.” “Glej, ne govori neumnosti. Sploh ker veš, da je to nemogoče.” “Kaj je nemogoče?” “Da si noseča. In to še z mano. Pravzaprav nisi z nobenim.” Ni ji hotel povedati, da pozna eno njenih skrivnosti. “Pa sem. In bom splavila. Ona je kriva za to. In ti ker si z njo.” “Zakaj pa je ona kriva? Ali jaz? Saj se sama odločaš.” “Tista kurba je kriva.” “Zdaj pa nehaj žalit. Ok, če trdiš, da si noseča, potem pa obdrži otroka. Če je moj, kot praviš, potem bom prevzel vse obveznosti zanj.” Za nekaj sekund je utihnila. “Ne bom imela otroka,če ne bo imel očeta.” “Saj bom jaz oče. Če bo DNK pravi.” Spet trenutek njene tišine. “Ne, ne boš, če misliš bit s tisto prasico.” “Da bi skrbel za otroka mi ni treba živeti s tabo.” “Potem pa ga ne bo. Bom splavila. Daj mi tisto kozo na telefon.” Marko je podal gsm Jasni. “Poslušaj ti, ubila si mojega otroka in tudi tvoj naj crkne, če ga boš kdaj imela. Njemu boš delala isto kot D. Zakaj mu ne poveš vsega kakšna si v resnici? Ne zaslužiš si ga…” Jasna je odmaknila gsm od ušesa in medtem, ko je Larisa še vedno vpila v slušalko, prekinila linijo in izklopila gsm. “Kaj pravi ta, da je noseča s tabo?” se je sarkastično nasmejala Marku. Takrat je videl v njenih očeh še tisto manjkajočo točko, ki je dopolnila mozaik njegovega spoznavanja Jasne. “Ni se ti treba delati neumno. Oba dobro veva, da je to nemogoče” ji je odvrnil in umirjeno prižgal cigaret. Naslednji dan je poklical Lariso : “Jaz sem resno mislil, da obdrži otroka.” “Jaz pa sem ti rekla, da brez očeta ne bo.” “Mene ne boš nikoli imela, sem ti že takoj povedal. In nehaj izsiljevati.” “Potem pa bodi s tisto prasico naprej in me pusti pri miru.” Prekinila je linijo. Še par krat jo je poklical. Gsm je zvonil v prazno. Tudi in najprej Larisa je vedela, da ni nobene njene nosečnosti. Ker nič lahko da samo nič. Kar pa je ni oviralo, da je nadaljevala in stopnjevala neresnice in klevetanja na Markov račun. Ni zmage ne poraza, če ni razloga boja.

v naslednjem delu : Jasna S – Barbara in Alenka (26.del)

p.s. Bereš odlomke zgodbe, ki bodo v polni obliki izšli v knjižni izdaji.

Marko M