Jasna S – Zgodovina se ponavlja (zadnji del)

Na njegove klice se še vedno ni oglašala. Malo preden je zavil v svojo ulico jo je opazil v sosednji ulici. Naglo je obrnil avto in zapeljal do nje. “Kaj se greš spet? Kaj res ni dneva miru stabo?” ji je rekel, medtem ko je stopal iz avta proti njej. “Pusti me. Pojdi proč” mu je v jeznem visokem, skoraj kričečem tonu, odvrnila. “Kaj se zajebavaš? Kaj nameravaš?” “V bolnico grem.” “Kakšno bolnico?” “Izolsko. Splavit grem. Umakni se da grem do taxija.” “Kakšen taxi? Kaj sanjaš? Kakšen splav?” “Grem ja. Ta otrok bi bil nesrečen” je še vedno skoraj kričala. “Če je moj, potem dobro veš, da temu ne bi bilo tako.” Njen gsm je pozvonil. “Ja, počakam na cesti” je rekla taxistu. In šla proti cesti. “Daj ne delaj neumnosti za katere lahko pozneje obžaluješ” ji je Marko poskušal dopovedati. Medtem je pripeljal taxi. Marko se je naslonil in taxistu rekel, da lahko odpelje. “Pa kaj delaš? Imam naročeno uro v bolnici.” “Ok. Potem pa.. te bom jaz peljal. Grem zraven. Da jim povem, da se ne strinjam s tem tvojim početjem. Sedi v avto.” “Ne, ne bom.” “Sedi” ji je več kot odločno rekel. Prisedla je. Po poti je spet zazvonil njen gsm. “Kaj si že gor” jo je vprašala Barbara. “Ne. Me ne pusti.” “Kako je zvedel?” “Ne vem. Me pelje v Izolo.” “Te pokličem kasneje.” Ko sta prispela na parking, ji je Marko spet poskušal dopovedati, da naj ravna po svoji presoji in ne po tem, kar ji sestra in prijateljice svetujejo. Čez petnajst minut je spet zazvonil njen gsm. “Kaj si že noter?” je vprašala Barbara. “Ne. Me ne pusti noter.” “Kaj ti dela? Kaj pokličem policijo?” “Ne, ni treba. Se bova že zmenila.” “Jaz bom poklicala policijo, da je nasilen nad tabo.” “Ni treba ker ni.” Takrat je Marko rekel Jasni : “Daj mi telefon.” Prav počasi mu ga je pomolila. Marko ga je pograbil in še vedno prisebno in umirjeno rekel : “Poslušaj Barbara, sem ti že rekel, da se ne vmešavaj v najine zadeve. Enostavno odjebi. Kaj rabiš še pisno?” Prekinila je linijo. “V redu. Greva noter. Čeprav bi to morala biti najina odločitev in ne tvoje sestre” je rekel Jasni. Medtem je Barbara klicarila Jasno in ji svetovala. Pripravljena storiti vse, da bi njen načrt uspel. Ko sta z Jasno stala pred ordinacijo je pristopil doktor. “Jasna pravi, da sem oče otroka in zato hočem biti zraven, ko bo vaš konzilij zasedal za splav” mu je rekel Marko. Doktor ga je pogledal in odvrnil : “V redu. Vendar boste najprej malo počakali, da Jasna opravi zapisnik pri naši sestri. Potem vas pokličem.” Čez deset minut so ga poklicali v sobo,kjer so za mizo sedeli dva doktorja in doktorica. Po dobre pol ure razlag Jasni, zakaj je splav vse prej kot modra odločitev je konzilij podal svojo končno izjavo : “Ne bomo vam opravili tega posega. Preveč rizično je za vse skupaj.” Ko sta hodila proti avtu je spet zazvonil gsm Jasne. “Kaj si?” jo je vprašala Barbara. “Ne, mi nočejo narediti” ji je v solzah odvrnila Jasna. “Pridi k meni. Bomo uredili še danes. Če te tisti ne bo pustil me pokliči pa bom poklicala policijo.” “Bom uredila.” Doma, po nekaj urah istega dne. “Grem k mami” je Jasna rekla Marku. Pogledal jo je nezaupljivo. “A to je neka nova moda, da greš sama k mami?” “Saj me boš potem prišel iskat.” “Dvomim. Po mojem greš zdaj k Barbari, da dokončata začeto.” “Daj nehaj si domišljati. Te pokličem, da me prideš iskat potem.” Pritisnila je na zvonec Barbarinega stanovanja. “Pridi gor” je zaslišala. Potem, ko ji je razložila dogajanje v bolnišnici je Barbara rekla : “Zdaj boš najprej poklicala policijo.” “Zakaj?” “Da daš prijavo zoper njega. Res mi ni do tega, da bi ga gledala pred mojimi vrati. Boš rekla, da si končala z njim, pa da te je vrgel ven, pa da te zalezuje in ogroža. Policaji ne sprašujejo podrobnosti. Bo dovolj če jim boš tako povedala.” “Ampak…” “Nič ampak.Če hočeš da to uredimo, potem naredi tako.” Barbara je vzela v roke gsm in poklicala Alenko. Alenka, izolanka, ena tistih ljudi, ki radi urejajo življenje. Tuje. V svojem razsulu. “Oj stara, pridi do mene. Bova pomagali sestri nekaj urediti.”
A tukaj se zgodba šele dobro začenja.

Marko M

p.s.
S tem delom se zaključujejo blog objave posameznih delov zgodbe Jasna S, ki bodo v polni obliki izšli v knjižni izdaji, kjer se nahaja glavnina pestrosti zgodbe. Izvirnik naslova “Le donne come Jasna S” se bo, v prodajne namene, najprej znašel na knjižnih policah italijanskega tržišča 21.01.2009, hrvaškega 27.01.2009 in srpskega 28.01.2009 pod naslovom Žene kao Jasna S. V naši podalpski bo, v slovenskem jeziku pod naslovom Ženske kot Jasna S, knjiga na prodajnih policah predvidoma konec februarja 2009. Imena, ki so v teh postih bila zaradi različnih vzrokov spremenjena, so v knjigi v polnem realnem zapisu. Larisa je tako Lori, Sara Suzana, Elena Evelin, Bane Brane, itd.. Če si lahko dovolim soditi po statistiki branj posameznih delov in celote zgodbe Jasne S na mojem blogu, potem knjigi mirne duše napovem uspešnost. Sploh, ker so v teh delih bili predstavljeni le delčki, ki so bolj milina za branje proti tistemu, kar sledi v knjigi. Upam in želim si le, da si bo čim manj bralk in bralcev našlo povezavo med svojim in opisanim načinom življenja v knjigi.
Ne dvomi, da bom svojo drugo knjigo namenil polnjenju svoje finančne situacije. Ampak ta prva – Ženske kot Jasna S – je svoja zgodba. In zato sem se v celoti odrekel avtorskem honorarju od prodaje knjig, katerega podarjam neprofitni humanitarni organizaciji Watoc. To pa seveda praktično pomeni, da bo nekaj evrov od knjige omenjeni organizaciji podaril vsak kupec knjige. Verjamem da tudi ti. Zanimivo branje, celo na meji neverjetnega čeprav resničnega, te čaka.