V vasi, tik ob italijanski meji, kjer sem preživel glavnino svojega otroštva, je življenje teklo navidez počasi. A le navidez. Mularija smo si hitrost in pestrost kar sami zagotovili. In stari so vedno vedeli, kje nas lahko dobijo. Praviloma na placu, kamor smo oddrveli takoj po kosilu. Domače naloge so bile pač domače in zato so ostale doma. Ok, saj smo tudi po njivah kopali krompir in podobno, kar pomeni le, da še danes rad vidim krompir in koruzo na krožniku. A ne svojem. Preostali prosti čas pa smo mularija posvečali kreativnosti in športu. Partizani in okupatorji bi nam lahko zavidali na strategijah praktičnih prikazov bitk, tudi kavbojci in indijanci. Punce so bile naš vojni plen. Bohotna krošnja starega hrasta je služila… Continue Reading »
Archive for: februar, 2009
Kantavtor
Potem, ko Number of the beast dodobra prevetri slušne kanale, jim brez slabe vesti privoščim nekaj drugačnega. Nekaj narodnega. Nekaj ljudskega. Nekaj brez diatonične harmonike. Klavirska gre skozi. Sodim med tiste, ki ob vprašanju ‘kaj poslušaš?’, prispevajo nič kaj domiselen odgovor – poslušam vse. No ja, zaradi takšnih in drugačnih okoliščin res poslušam vse, a slišim le tisto kar je za poslušati. Tisto, kar skozi ušesa prodre tudi v preostale moje (pre)dele. In tisto ljudsko narodno zame niso Avseniki (poklon njim) ali pa Atomic Harmonik (mimo njih), temveč – kantavtorji. Enostavno povedano – raje prisluhnem kantavtorju, ki sam, s svojstvenim posluhom interpretira skladbo, kot pa… Continue Reading »
Poljub – umetnost ali greh ?!
Če je poljub greh, potem sem že grešil. In še bom. Če je poljub umetnost, potem sem (bil) umetnik. In še bom. Mogoče celo umetnik greha ali v grehu umetnosti. Ostajam neomajen, da je poljub najpomembnejši člen dotika med človeškima spoloma. Imam svoje utemeljitve. In ja, rad se poljubljam. O tem pa, kako in kako dobro pa nisem pravi naslov ocenjevanja. One že vedo. Ne bom se poglabljal v znanstvene utemeljitve, da je poljub evolucijsko orodje, ker je nenazadnje to njih delo. Niti v medicinske, ki utemeljujejo možne posledice poljuba. Dobro pa je vedeti. Da poljubljanje med partnerjema vzpodbuja izražanje genov imunskega sistema, kakor tudi, da poljubljanje dopušča tudi možnost prenašanja spolnih bolezni. Torej je lahko istočasno tudi orodje in/ali orožje. E ja, nikakor ne gre podcenjevati moči poljuba. Trdim, da Eva ni nikoli poljubila Adama. Bila je pač le prva ženska kurtizana, ki je… Continue Reading »
Relax
Sonce zgoraj, nekaj v zraku, nekaj vmes in tole spodaj…. Continue Reading »
Prva slovenska reklama – Vratija se Šime…di je bija…
Ha, končno. Po ne vem kolikem času sem se spet od srca nasmejal ob tv reklami. Vratija se Šime, di je bija….Ma kaj te boli k…c di je bija. Cilu noč na ruke ga gulija….. V totalen smeh pa me ni spravila izvirna vsebina reklame, kateri kakovosti, glede na njen končni namen, ne morem oporekati. Ne, smejal sem se, ker sem imel na izbiro jok ali smeh. In to samo zaradi ene drobnarije v omenjeni reklami – podnapisov. Podnaslovljena reklama. Noro. Nekaj totalno novega in prvič videnega na tv-jih v naši podalpski. Čeprav se tv in jaz res bolj malo gledava, pač raje delam otroke, sem si po tej reklami vseeno vzel cel večer časa, pa še naslednji večer a samo z enim namenom – da vidim še kakšno podnaslovljeno reklamo. Ker obožujem slovenske prevode iz tujih jezikov. Sploh na tv. In ostal razočaran. Ali pa vesel, ker je tista ribiška omenjena reklama še vedno prva slovenska reklama s podnapisi. In to s kašnim prevodom. Čista slovenščina brez… Continue Reading »
Ženske nimajo pojma o sexu
Ministrstvo za moralo opozarja ! Branje prispevka ni priporočljivo za ženske po spovedi in moške po petem pivu !
“Kaj stari, sexaš kaj in zakaj nič ?” mi je navrgel Sandi neki dan, potem, ko se nekaj časa nisva šankirala in je sonce pri plus osem haralo po nebu. Burja pa čakala za vogalom. “Ma, nič ne sexam, ker ima tvoja fešto” sem mu prijavil v odgovor. Kar je bil zadosten razlog, da sva v stopila do terase kafiča. Še nisva do konca spustila sedali na sedala, ko je nasproti prihajala – ona. Simona. Tako vražja sexy. Zvončki in trobentice vedno prepozno cvetijo v primerjavi z njeno bohotnostjo. Njen nasmeh je bil viden že na dvajset metrov. Pa vse ostalo tudi. Tudi brez povečevalnega stekla. Ker moj jezik prehiteva hitrost misli, je moja izjava, ko je bila le še na tri metre (ne)varnostne razdalje, še skromna. “Gospodična, s takšno pojavo ste… Continue Reading »
Ma dajmo jim ta referendum, bratje in sestre
Slovenski politiki – bogovi in sramota Slovenije. Redke izjeme ne potrjujejo pravila. In zato – dajmo jim referendum. Ker je že prepozno. Referendum našim politikom. Referendum za naše politike. Da se rešimo nakopanega, odkopanega, prekopanega. Dajmo jim referendum, da lahko izglasujemo, da smo ponosni nanje, ko se v parlamentarni restavraciji nažirajo praktično zastonj, medtem, ko njih ljudstvo zmrzuje na ulicah za svojo pravico do skorje kruha in čaka na milostno kartico S.O.S. Dajmo jim referendum, ker so ponosni, da so njihovi hlapci ostali še brez hlapčevskega ponosa. Dajmo jim referendum, ker ponosno ščitijo slovensko zemljo, katero tujci vztrajno kupujejo in ne bo nikoli več slovenska, medtem, ko se oni “borijo” za piranski zaliv, ki bo slovenski vedno ravno toliko kot je bil in je danes. Dajmo jim referendum, ker smo ponosni nanje, da svojemu ljudstvu dobesedno berejo… Continue Reading »
Ženske spodaj
Še vedno sem in bom trdil, da obleko naredi človek in ne obratno. Imam razloge. Kar velja tudi za tisto pod obleko. In ravno tisto, kar kar ima ženska spodaj, praviloma očem skrito, je lažje opisati in utemljiti kot tisto, kar ima ženska zgoraj. In spodaj imajo ženske toliko tega na izbiro, da se zgodovina ne bo nikoli zaključila, industrija na to temo pa nikoli propadla. Zato ker ženska si nadene izbrano spodnje perilo, da bi se počutila samozavestnejša in privlačnejša. Zgolj zaradi lastnega počutja torej. Nikakor zaradi tega, da bi v moškemu zanetila domišljijo po odkritem pod zakritim. Ali s tem prikrila primankljaj podstrešja. Hm, le kakšne prijeme zapeljevanja so uporabljale ženske še do pred kakšnim… Continue Reading »
Točen kot ementaler….
Ura, eden najstarejših izumov človeštva, niti pod razno ne sodi med moje priljubljene predmete, čeprav ji moram priznati, da brez vsakega napora poganja ta planet. Manj časa bi verjetno porabil za naštevanje, kje vse se ure ne da videti, kot pa kje se jo da. Meni osebno, da bi vedel koliko je ura, zadostuje že pogled na kakšno simpatično damico. Včasih, v mojih ciciban letih, smo imeli doma le eno uro. Takšno okroglo, na kazalce, na dveh nogicah, z dvema zvoncema na vrhu med katerima je opletalo kladivce, ki je vztrajno nažigalo po obeh zvoncih, ko se mu je zahotelo me sprovocirati. Praviloma je tisto kladivce to počelo ob vse preveč rani uri. In to na takšen način, da sem po končanem zvonenju še vsaj uro bil prepričan, da so jo kamikaze še dobro odnesle v primerjavi z mojimi ušesi. Kasneje, ko sem… Continue Reading »
Sorcy Valentin, nisem te potrebin….
Ok, dajmo najprej nekaj razčistiti. Valentinovo naj bi bil dan, ko se ptički ženijo. Ptički, kapiš. To so tista predvsem majhna pernata leteča bitja, ki nam lahko dan olepšajo tudi tako, da zažvrgolijo kakšno. S čim so si kokoši prislužile status ptiča mi še danes ni jasno. Zakaj so brez statusa pa razumem. Moder sklep je torej, da bi se človek moral veseliti tega veselega ptičjega dogodka in se muzati ob njih opazovanju in poslušanju. Ampak ne. Namesto prisluhniti melodiji narave, množice navaljujejo v trgovine kot mutavi na telefon, da bi se dokopali do svojega srčka in/ali vrtnice. Katera potem polni vzhičenja, kot bi se jim prikazal ‘goreči grm’, molijo pred nos izbrani/izbranemu. Namesto, da bi jih prijeli za roko, odpešakali bosi do… Continue Reading »
Slovenke pač rade dajo….
Da bi lažje utemeljil to miselnost, se moram pač vrniti v ne tako preteklost. Ko še nisem imel drugega početi, kot se prestavljati iz enega modnega sektorja v drugega. Ponosni lastnik modnih sektorjev je bil seveda moj oče. V tistih, tudi njegovih časih, ko je po Jugi prevladovala panoga “selitve narodov” katere del je bil, se je vkoreninila zavest, da slovenke rade, zelo rade dajo. Še več – v tistih zgodnjih sedemdesetih, ko so turistke množično začele oblegati Jugo, tudi našo podalpsko, se je bil že neizprosen boj na ženskem polju za primat najdarežljivejših. Švedinje in nemke so bile v začetni fazi neprekosljive, saj so, po kdo bi vedel kakšnih zgodovinskih zapisih zaključile, da so balkanski žrebci točno tisto, kar mora sleherna zaužiti najmanj enkrat v življenju. Lipicanerji so pač kot dunajski dečki. Življenski in materialni standard švedinj in nemk je že takrat bil na tej stopnji, da so rabile le še – moškega. Pravog muškarca. Nepredvidljivega, neukrotljivega temperamenta, egoističnega prasca, .. Continue Reading »
Miličnik ni postal policaj
Koper slovi po marsičem. Tudi po skorumpirani policiji. Če bi rekel, da so zaradi tega mafija bi jih užalil. Mafijce. Saj ne, da so v Kopru prav vsi takšni ali pa da jih drugje po naši podalpski ne bi bilo. Le da so koprski, milo rečeno, štorasti. Drugače se ne da povedati, če si pa dovolijo, da jih ujamejo na delu uporabe ravno tiste imovine, katero bi morali ščititi pred nepridipravi. Katerim so jo poprej seveda odvzeli. Kolikor sem in še vedno opažam, so koprski policisti v bistvu na počitnicah, če bi primerjal njih delo z ljubljanskimi ali sploh mariborskimi kolegi. Kot bi bili na Jamajki – palme, pesek, trava, pa še enkrat trava, pa debatni klubi…. In šale o policajih ? Seveda so vse resnične. Ker, lažje se je (na)smejati, ko gledaš večino… Continue Reading »
