Saj ne vem, ali naj temu rečem sreča ali ne, ampak v svojem dosedanjem življenju sem imel priložnosti spoznati res dosti različnih ljudi, ki so opravljali tudi različne poklice. Od čistilke do predsednika in vse vmes. Ker živim po načelu, da se učim celo življenje, vsak dan sproti in čeprav vem, da se bom v prah spremenil neveden, sem tako ali drugače tudi preizkusil številne poklice oz. dela kar sam v praksi. Začel sem – z metlo. V času, ko so mi pognale prve dlake. Pa ne pod nosom. Ker me je firbec, če se res da z njo poleteti. In je letela. In kako letela. Po zraku. In medtem, ko sem občudoval njen let a se vseeno preventivno umaknil njenemu pristanku, je moj mojster že dajal zalet zvezda ključu št. 64. Ki pa ni letel tako uspešno kot metla. Še pristal je bolj …nerodno in glasno kot metla. Ker sem bil vzoren vajenec, ki je šprical vse, razen piva & rock’n'rolla, sem tako metlo kot ključ pobral in ju odnesel na vzletno mesto. Spotoma pa ju še obrisal. Moj mojster me je pač učil, da se ‘v prazno’ ne hodi. Ko sem mu predal najdena predmeta, me je le ošvrknil s pogledom in nadaljevala sva z delom. Bil je daleč najbolj cenjen in spoštovan mojster v delavnici in res ne vem, zakaj so se ga kolegi vajenci v loku izogibali kot hudič križa. Človek je pač zahteval – red. Tudi z metlo. No, pogled na mojo delovno mizo, kjer vlada urejen kaos od kar vem zase, bi lahko razumel tudi kot, da mojstru nisem ravno prisluhnil. Seveda sem. Le da sem dodatno poosodil svojim željam.
Kasneje so me tako šolska kot delovna pota zapeljala v povsem drugo smer od začetne. A na moji mizi še vedno vlada zame urejen kaos. Kar pa je zmotilo ob priložnosti eno čistilko, katero je vnema po delu tako zanesla, da je mojo mizo – pospravila. Saj veš, tako lepo vse zloženo kot bi bil v operacijski sobi. Iz mojega pogleda je razumela, da lahko mojo mizo za večno preskoči. In za nekaj dni se je prejšnji kaos iz mize preselil v moje podstrešje. Mislim, da do sedaj še nisem tako aktivno nekaj dni skupaj delal kot takrat.
Dosti manj časa bi porabil, če bi pisal, česa vse še nisem delal. Čeprav za nekatera dela nisem imel šolskega poklica, ampak le željo in vztrajnost. Kar pa je ob odličnih učiteljih, ki so mi dali možnost, bilo dovolj, da se še danes lahko mirno kosam z marsikaterim, ki ima sicer šolsko opravljen poklic a v praksi nobene želje po izpopolnjevanju in nadgradnji. Nekateri se pač zadovoljijo s takšnim stanjem in tako živijo leta in leta. Dokler jih ne zadane stečaj firme in potem spoznajo, da v življenju ne znajo delati dobro niti v svojem poklicu, kaj šele kaj drugega. Ko sem bil mulac je bil neke vrste greh, če si menjaval različne službe. A sam sem že takrat pri sebi zaključil, da me malo briga za mišljenja “odraslih”, ker je bila moja želja vse kaj drugega, kot pa eno in isto delo opravljati do penzije. Čeprav, tudi nogomet sem prebrcal večino časa, ampak le zato, ker je bil vsak trening in vsaka tekma zgodba zase – tako isto a vsakič drugače. Učenje in dokazovanje samemu sebi znova in znova. In ko se, če se, utrudiš, potem se pač spočiješ ne pa tudi ustaviš.
Vedno manj pa sem prepričan, da je možno človekov karakter povezovati z delom, katerega opravlja. Sploh v današnjih časih. Eno so namreč želje, drugo sila potrebe. Čeprav so še vedno poklici, za katere moraš biti enostavno rojen. In čeprav so že izdelani osebni karakterni profili, po katerih ti že ko ti nekdo omeni, kaj je po poklicu, tako tudi pove kaj privat od njega lahko pričakuješ. Svetle izjeme so seveda povsod, čeprav prej izjema kot pravilo. Srečati poštenega politika, sodnika, odvetnika ali policaja, ki bi to bil tudi v prostem času je utopija. Srečati učitelja, ki ne bi pametoval v prostem času takisto. Srečati birokrata, ki se mu, tudi dobesedno, jebe tudi v prostem času – zelo verjetno. In srečati delavca, ki štanca 8 ur za strojem za 400€ plače in ki nima nobene delnice svojega podjetja – najbolj verjetno.
Sam sem imel to srečo, da sem večino del opravljal, ker so bila moja želja. Nekatera celo še od otroštva. Za večino sem bil celo odlično plačan. Zasluženo seveda. Za nekatera pa nič plačan. Včasih, ker sem se odpovedal plačilu, včasih, ker plačila ni bilo čeprav je bilo. Glede na to, da sem večino časa oddelal v privatnem sektorju, kapitalizmu, toliko bolj občudujem socializem. Katerega še vedno uživajo vsi takšni ali drugačni državni uslužbenci. In čeprav sem se preizkusil tudi v tem sektorju, sem kmalu obupal. Premočno se je vame že vsidral ta privatni sistem, ki mi omogoča istočasno svobodo, kreativnost a tudi vso odgovornost in urnik brez ure. Pač nisem te sorte, da bi šel v pisarno v službo zgolj zato, da bi nekaj ur prebil na netu in prestavil par papirjev pa vmes še kaj privat opravil. Če že ne bi mogel drugače biti koristen tej družbi kot tako, potem raje ne bi nič delal. Kar je še vedno bolje kot škodo.
In ker imam dnevno tako ali drugače opravka s osebami praktično vseh let mladosti, sem poslušal tudi, kateri poklici so po njihovem najbolj zaželjeni. Malo so me sicer razočarali mladinci, ampak jim ne morem zameriti. So pač pod vplivom trenutnih razmer, katere jim mediji prikazujejo. Sčasoma bodo že spoznali za katero delo so v resnici rojeni. Do takrat pa je tukaj prvih 10 najbolj zaželjenih poklicev v naši že polnoletni podalpski, ki pa se še vedno obnaša kot cmerasto slinasto dete :
1. Menedžer – ker so na faksu vzorčni primeri Šrot, Bavčar in podobno delujoči
2. Politik – ker vzorčnih primerov kar noče zmanjkati
3. Brezposelna oseba – ker nadomestilo zavoda + nadomestilo socialne + ostala nadomestila + občasen fuš = tudi čez 1000 € mesečno
4. Mati samohranilka – ker za njenega otroka mastno plačujejo vsi razen matere
5. Policaj – ker modra še ne pomeni modrosti
6. Državni uslužbenec – ker država ne bankrotira
7. Učitelj – ker je plačano število delovnih in prostih dni v letu izenačeno
8. Model – ker je več takšnih, ki plačujejo lepoto ne pa pamet
9. Odvetnik – ker je lažje dobro plačan urejati probleme drugih kot pa brez plačno svoje
10. Zdravnik – ker je bolje, da te čakajo kot da čakaš
Čakal sem in čakal, a ne dočakal. Da bi kdo vsaj omenil, da si želi biti pek, mesar, kmet, mehanik ali katerega od teh poklicev, ki dejansko poganjajo to državo. Sanje pač.

Marko MYouTube Preview Image