Predstava – okupacija Obale v 24 slikah – se približuje premieri. Kot tramontana, katero domačini opazimo že tam daleč v prihajanju. Saj veš, to je tisto, ko dolgo ni nič, potem pa vsega preveč. Še nekaj ur in poletje bo tudi uradno na stežaj odprlo svoja vrata in karavane se bodo začele premikati proti deželi planktona. Te selitve narodov so me od nekdaj privlačile. Naenkrat namreč tudi naša obalna mesta zaživijo v internacionalnosti, ki ponudi nova spoznanja na mnogih področjih. Od tistega, da imaš vse priložnosti spoznati drugačnost enostavnosti ljudi iz drugih držav, njih jezik in tudi nekaj navad, pa do tega, da si lahko ogleduješ vse modne hite tega poletja. In seveda vse vmes. Glavni namen velike večine kontinentalcev oz. foreštov, kot jim pravimo na Obali, pa je seveda pristanek na plaži. Nekje med Lazaretom in Dragonjo. Po izračunih na vsakega državljana naše podalpske pride 40 cm plaže v širino na kopnem, kateremu je dodano še morje, v dolžino pa kolikor pač zmoreš plavati. Vendar pa ne škodi pri plavanju v dolžino imeti smisel za orientacijo, saj lahko z nekaj zamahi preveč izzoveš… mednarodni incident.
Sam odhod na plažo je seveda neka oblika obreda. Domačini le tega, po večini, opravimo zelo enostavno in celo na videz nezanimivo. Doma si nataknemo kopalke, majčko, hlače, brisačo čez ramo pa ajd. No, to velja za moški del. Ženskemu prištej še tisti potreben čas dialoga z ogledalom. Res brez vsakega adrenalina se spokamo na plažo, kjer ga itak ne manjka. Tam nekam zabrišemo brisačo, da bi se takoj za tem teleportirali v oprijem planktona. To je neka osnova.
Je pa zato čisto adrenalinsko doživetje, ko se kontinentalci spravijo na plažo. In že prvi korak v tej smeri se totalno razlikuje. Začne se z radijskim sprejemnikom. Ki preko zvočnikov razlaga…. “prometni zastoj je na avtocestnem odseku med Ravberkomando in Uncem v smeri proti Kopru. Stoječa kolona je dolga 12 km. Promet je usmerjen na en vozni pas. Vozite strpno.” Medtem pa je temperatura v zraku že presegla 30 in asfalt še kakšno stopinjo več, sam pa si na dvanajstem kilometru. Nadaljuje se, ko se po strpni vožnji, končno prispe na lokacijo začasnega bivanja. In tam, kjer je ženska moški je treba najprej pospraviti iz vozila, tam pa, kjer to ni, se gre lahko takoj na plažo. No, po večini je tisto prvo in odhod na plažo je prestavljen za naslednji dan.
In napočil je ta drugi dan. Ker samo ženske vedo, zakaj vse je kaj potrebno so praviloma one tiste, ki določajo o potrebni opremi. Najprej seveda ne sme manjkati mazilo za sončenje. Eno je sigurno premalo, ker ne dopušča možnosti izbora in tako se v torbi znajdejo tudi po tri-štiri različnih stopenj, vonjev in barv. Ker – vsaka ima svoj faktor. Če je zraven mularija pa so dodani še tisti rizični faktorji. Ena brisača je seveda premalo in tiste na katerih se leži niso uporabne za brisanje po tuširanju na plaži. Pa se priloži še tri. Potem je treba dodati še kakšno knjigo in/ali glasbeno orodje, čeprav ne vem kdaj tistim z mularijo to uspe uporabiti. Sam nimam teh sposobnosti. In čakaj malo, halo, na travi pa že ne bomo ležali. In že je priložena blazina ali dve ali celo ležalnik. Hej, da ne pozabimo še šotorček za mularijo ker jim lahko pade kakšna iglica iz drevesa potem ko pridejo iz vode. No, v teh natikačih pa že ne morem v morje. Pa kam sem vtaknila tiste copate za vodo? Joj, da ne pozabim rezervnih kopalk. Doma jih že nihče ne opazi. Kaj imam vse? Joj, skoraj bi pozabila torbico za kozmetiko. Saj bo šel tudi nakit noter. Če bom dobro stlačila tudi denarnica. Čakaj malo, koliko sendvičev in pijače pa rabimo? Saj bo šlo vse v eno drugo vrečko. Zdaj pa za mularijo porihtat, ki je že itak vsa iz sebe. Najmanj eno kanglico za peskovnik, pa nekaj punčk ali avtkov, pa žogo in seveda, da ne pozabimo slučajno plavalne pripomočke. Šlaufek? Ah ne, sta že dva dovolj. Ala, dajmo rokavčke, polžka pa še kakšno blazino. Smo pripravljeni? Seveda so bili otroci in očka pripravljeni že pred pripravo.
Evo, pa sledi prihod na plažo, če se le da že ob 9h zjutraj. In nato prvi vztrajnostni podvig – izboriti si je treba svoj prostor pod soncem. Sledi razpakiranje. Če uspe prej kot v petnajstih minutah častim sladoled. In prvi korak na poti do užitka. Vtiranje kremic, ki imajo toliko faktorjev, da se še sonce smeji. Čakaj, danes bom vonj čokolade, jutri kokosa….. In medtem ko je mularija že odpeketala proti morju, oče pa leti za njimi kot sneta sekira, se matica lepo zvlekne na ležišče in zaprede pod sončnimi žarki. Hej, saj zato sem pa prišla na plažo. Da porabim vsa mazila preden jim poteče rok trajanja. Ker, če na navodilih piše, da bom potemnela najmanj kot dobro pečen piščanec nedeljskega kosila, potem tako bo.
Za razliko od kontinentalcev, domačini ne čepimo na plaži neprekinjeno od 9h do 19h. Po svoje sicer skušam razumeti, damorajo tisti teden ali dva dopusta maximalno izkoristiti, ampak med 12 – 16h bi se še sonce najraje spokalo v senco, če bi lahko. Namesto kemikalij mazil proti sončenju, domačinke uporabljajo predvsem oljčno olje, ki je ustrezno razredčeno. Vem ja, zdaj sem zakuhal povečano prodajo le tega.
Joj, koliko krat sem že slišal ‘jaz pa bi non stop visel/a v morju, če bi tam živel/a’. No, me res zanima koliko volje ti še ostane, ko pogledaš na prenatrpano plažo. Edina dobra stvar v vsem je, da se lahko domačini sprehodimo do lokacij, ki so ravno dovolj samotne, da ni gneče a obenem nisi nikoli sam.
Aja, od letos na naših plažah ni več vstopnin. Razen v Simonovem zalivu se še nekaj poskušajo upirati. Ampak Izola je itak nekaj posebnega. Kar se mene tiče edino pravo obalno mesto v naši podalpski. Lepota mesta ima namreč v sebi tudi lepo število moških ribičev in lepo število vedno pripravljenih izolank. Portorož je za afngunce, Piran za sempatjametalne, Koper pa za vse ostale. Tudi to poletje bo hot stuff ! Polna plaža vročih src za jesen lepih spominov….

Marko MYouTube Preview Image