Življenje je lahko tudi naporno, ti rečem. Pogledam levo in se mi zatakne na blondinki. Potem, ko je dvignila majico čez glavo je najprej tako žensko raztresla svoje dolge lase. Z eno roko je spustila majico in z drugo si je segla v lase, da jih malo uskladi. Hip zatem je obe dlani položila na popek in ju spustila proti gumbu hlač. Kratkih. Odpela ga je. In medtem, ko je s prsti ene roke oprijela vrh leve strani hlač je palec in kazalec desne spustila na jeziček. Zadrge. In elegantno a odločno uporabila njega prosti hod do vznožja. Dlani je preselila na vrh hlač nad boki, da sta jih izmenično potiskali proti tlom  ob čutnem zibanju bokov. Prefinjeno. Malo nad koleni je prste umaknila in gravitacija je zaključila začeto. Pa ji sploh nisem rekel naj se sleče, se je kar sama. In medtem, ko je hlače spretno zložila je usmerila… svoj pogled v mojo zenico. Ma direkt. In se nasmehnila. Eh ne bejba, danes ni tvoj dan. Pa sem se obrnil na desno. Kjer je praktično isti postopek izvajala črnolaska. Le da bolj v elastičnosti gibov lenjivca. Ker moj pogled še ne dojema takšne hitrosti, sem ga usmeril naravnost. Kak meter predse. Da bi mi padel v oči spet skoraj isti postopek prejšnjih dveh a tokrat v izvedbi upokojenke, ki pa je v vitalnosti skoraj prekašala obe prejšnji.
In potem sem sklenil, da imam plaže po petih minutah za danes dovolj. Spokal sem na kafe na priljubljeno teraso in seveda ob srebanju opazoval – zadrge. Bilo je kaj videti. Samo tiste od spalnih vreč so še manjkale. Nekje na polovici kafeta in zdaj že temeljitih analiz o zadrgah, ki me že uvrščajo med odlične poznavalce, me je tresnilo po hrbtu, da sem eksal tisti požirek v ustih. “Kej zdej, si napunu šofito?” mi je še drugič tresnil Sandi in prisedel kot da je osvobodil Koper. “Skoraj. Če bi me pustil še kako minuto bi doktoriral iz zadrg.” “Ma kej tvoja zna, da se zastopiš u konfekcijo?” mu hudič ni dal mira. Res ga imam rad tako pametnega. “Daj stari, ali sodeluj ali pa zapri zadrgo.” “Čigavo?” je dodal ob razkazovanju zob, medtem ko je kelnerca spuščala dve steklenici piva pred naju. Od tukaj dalje sva opazila skoraj vsako zadrgo, ki se je sprehodila mimo. Od kovinskih do plastičnih, na krilih, hlačah, majicah, torbicah….Od kratkih do dolgih, pa še vse vmes. Še barv je bilo toliko, da jim mavrica lahko zavida. Ja, toliko sva imela povedati o videnih zadrgah, ženskih seveda, da so se že oblaki začeli zbirati tam nad piransko punto. In v največjem adrenalinu je pred naju stopila Sonja. Nazadnje sem jo videl, ko  mi je pomagala odpenjati zadrgo. Pač, bilo mi je prvič. Ko bo zadnjič tega ne bom obešal na veliki zvon.
“Kaj zdaj vidva farabutta? Vidim, da se zabavata. Vaju lahko počastim s pijačo?” je navrgla in že spuščala sedalo na sedalo. Skoraj istočasno sva s Sandijem izrazila kavalirstvo pri pomikanju stola pod njeno zadnjico in trk planetov je bil neizbežen. Kot najini buški. In ja, Sonja je imela zadrgo. Na krilu dolžine tik nad kolenom, tam na levem boku. Noge pa ji lahko itak še Afrodita zavida. A čeprav je imela zadrgo ni bila nič zadrgnjena. “Kaj počneta? Pa vidva sta res barabci” ji ni ušlo v nasmehu, ko sva ji predstavila najino početje. In se je pridružila v izražanju mnenj. Ob tem pa je v njej zaživela tista ženska kritika do ženske do te stopnje, da sva jo morala že ustaviti, da ni komedije spremenila v dramo.
Bolj kot sem sešteval, bolj sem bil prepričan, da je zadrga eden najpomembnejših patentov na svetu. Pa kamor pogledaš jo je dovolj. Tudi metaforično. Izumil jo je moški in moški jo uporabljamo že več kot sto let. Ženske dosti manj, saj so jo sprejele v zamiku. So pa zato danes že toliko spretnejše v prakticiranju, da jo odprejo še preden zaključiš pogled. Pa tudi pri zapiranju le te imajo manjše ovire kot moški. Ne vem če bom kdaj čisto pozabil grimase obraza znanca pred leti, ko se je sredi fantovščine odločil peljati svojega podnajemnika na zrak. Tudi zaradi glasbe ga nihče ni slišal, ko je zadrgo odpiral, smo ga pa vsi, ko jo je zapiral. Zadrga in njega podnajemnki sta očigledno gojila osebno zamero in se sprijela do te stopnje, da so v izolski bolnici imeli kaj delati kako uro. Ampak, glede na to, da ima danes tri otroke, je verjetno prešaltal na hlače z gumbi. Zagotovo pa je zabava zagotovljena, ko te proti wc-ju v pospeških vleče usodna privlačnost, da bi te tam pričakal trmasta zadrga, ki se odpre toliko, da ostalo ne gre ne gor ne dol.
Bemti, komaj zdaj sem se spomnil, da je bil prvotni namen tega zapisa ravno tako o zadrgah, le da tistih prometnih. Se je pač vmes zgodila plaža. In terasa. Vsekakor pa to ne zmanjša pomena prometnih zadrg. Saj veš, to je tista operacija v prometu, ko smo vozniki drug do drugega strpni in spoštljivi na zelo enostaven način. Torej ko, sploh v teh poletnih kolonah, po večini povsem neslovensko a tujcem zelo znano, upoštevamo pravilo zadrge. Vsak voznik, ki je že v koloni naj spusti predse voznika, ki se v kolono vklaplja iz poti, ki vodijo v kolono. In če vsak voznik  upošteva pravilo zadrge, potem bodo stoječe kolone praktično izničene. Ja, čeprav je življenje lahko naporno, je lahko tudi sila enostavno. Vsaj dokler je vsa umetnost v zadrgi. Pa srečno, strpno in nič zadrgnjeno vožnjo ti privoščim.

Marko MYouTube Preview Image