SP Afrika 2010 – Srbija sigurno, BiH in Hrvaška zelo mogoče, Slovenija mogoče, Makedonija nemogoče

Včerajšnja športna sreda je bila tako športna, da sem še celo noč brcal. Najprej košarka, potem naj svetovni šport – nogomet. In kvalifikacije za Afriko. Ker simpatiziram in navijam za balkanske reprezentance, sem pozornost v tv prenosih namenil ravno njim. Kar pa je bilo vse prej kot enostavno. Včasih je bil na voljo en program za prenos in ostale rezultate smo izvedeli naslednji dan. Zdaj pa se vsi zgrnejo naenkrat in tv prenosi z njimi. In pilot programov se je spotil od garanja. Kar je še vedno bolje, kot če bi se moral jaz. Epilog včerajšnjih kvalifikacij za balkanske reprezentance pa je – praktične možnosti uživati v Afriki ima ena reprezentanca, teoretične še tri, medtem ko je Makedonija izvisela dokončno upoštevajoč, da ji po odhodu Katanca ni uspelo več niti točke nabrati. Štiri tekme katere sem spremljal pa so prikazale povsem… različne načine žogobrcanja, kakor tudi štiri različne navijaške kulise.

SLOVENIJA GRE NAPREJ – ZMAGA S SRCEM NE PA TUDI IGRO
Naprej gre v vsakem primeru, le da ostaja veliko vprašanje če v Afriko. V noči po tekmi so Poljaki hipoma odslovili svojega selektorja, po treh letih, kar me malo čudi. Ker bi po tej logiki našega Keka morali odsloviti že zdavnaj. Tako pa je dočakal tudi eno lepših daril za svoj včerajšnji rojstni dan. In ne, naši fantje me tudi včeraj niso prepričali, da si zaslužijo Afriko. Če po eni strani nikakor ne morem oporekati individualnim sposobnostim večine naših fantov, po drugi strani še vedno čakam tisto složno uigranost tako posameznih linij kot ekipe v celoti. Še vedno je namreč vse prepuščeno trenutnim inspiracijam kakovosti posameznikov. Edina prava in za nameček še za oko lepa je bila akcija, po kateri je Birsa prefinjeno zabil svoj prvenec. Vse ostalo je bilo očitno šablonsko in na pamet igrano. V celoti podrejeno le enemu načinu prihoda pred gol Poljakov – globinski žogi v prazen prostor kazenskega prostora Poljakov. Kar so naši fantje poskušali že prevečkrat, čeprav jim je enkrat tako celo uspelo. Da poenostavim – naši fantje niso imeli vidnih rezervnih scenarijev, kar bi se jim lahko zelo maščevalo če bi nasproti stala kakšna druga spretnejša ekipa. Zagotovo bi izgledalo drugače, če Brečko in Birsa v svojem navdihu ne bi imela svojega dneva. da je naša obramba v bistvu drugi napad nasprotnika se je pokazalo v več paničnih izvedbah, katere bi drugi nasprotniki več kot napolnili v mrežo. Poljaki pač niso imeli svojega dne. Čeprav je vezna linija končno pokazala kaj je njeno delo ji še vedno manjka končno dojetje, da niso tam zaradi svojih (ne)atraktivnih potez, ampak zgolj zato, da pomagajo obrambi in delijo žoge napadalcem. Dobro je le, da so gole dosegli trije različni igralci. In res me zanima, kdaj misli Kek Pečniku dovoliti igrati celo tekmo. Še bolj pa me zanima, kdaj bom dočakal, da bom vsaj ri tekme zapored gledal končno eno isto enajsterico, ki odigra tekmo ali vsaj veliko večino nje. Srčnost naših fantov pač ne more reševati Keka v nedogled.
Evo in spet ne razumem. Ko sem že hotel res pohvaliti naše navijače na stadionu se je od nekod privlekel ultra model in zabrisal baklo na igrišče in spet dokazal, da je Slovenija Balkan še za Balkan katerega nekateri tako radi zaničljivo omenjajo. vsaka kazen, ki bo doletela našo reprezentanco zaradi te geste bo vsekakor mila in premajhna. Pa kaj nekateri res ne razumejo, da je nogomet spektakel in ne Novo leto. No, zaradi enega navijača seveda ne bom spreminjal mnenja, da je bila velika večina odlično navijaško nastrojena. Bom pa vsekakor skritiziral do tilta režiserja tv prenosa na nacionalki, ki je ta dogodek s petardo vztrajno kazal po ekranu in tako odločno dajal potuho vandalizmu. Milo rečeno – sramota. Tako za tistega navijača kot režiserja. V takšnih primerih me je sram, da sem Slovenec.
In če bi se Kek vsaj obnašal v zmagovalnem duhu, če ga že nima in ne bi kalkuliral podolgem in počez še sam s seboj, potem naši fantje ne bi bili v situaciji kot s(m)o. Namreč, da v nobenem primeru ne odločamo sami o svoji usodi ampak smo odvisni tudi od ostalih. Tudi če naši fantje zmagajo preostali tekmi to še ne pomeni prvega mesta v skupini in avtomatično Afriko. Še najbolj verjetna ostaja možnost dodatnih kvalifikacij, torej drugo mesto, kar pa je spet splet vseh ostalih okoliščin oz. tekmecev, katerim Afrika ne diši nič manj kot nam. In končno morebitno drugo mesto ne prinaša nič drugega kot še eno tekmo proti nasprotniku, ki je za dva razreda boljši. Keka pa pod nujno poslati, namesto kalkuliranja, na tečaj samozavesti ali pa ubrati način Poljske nogometne zveze.

V SRBIJI UKROČENI BALKANSKI TEMPERAMENT – NAGRADA AFRIKA
Na nabito polno Marakano, stadion Crvene zvezde, je včeraj ob 21h stopila najdražja reprezentanca na svetu. Francija. Ki pred tekmo samo ni hotela opraviti niti enega treninga na stadionu. V Srbiji je zaradi te tekme vladala totalna euforija na vsakem vogalu, kar je bilo več kot jasno videti v tv reportažah, ko so že uro pred tekmo prikazovali razpoloženja navijačev po vseh mestih Srbije. Razumljivo. Njihovi fantje imajo, kot zaenkrat edina balkanska država, res vse možnosti za Afriko. Nabito polna Marakana je bila tokrat vzor navijaštva. Pred tekmo so navijači najprej razvili največjo zastavo kdaj koli videno na stadionih, da bi se potem cel stadion dekorativno spremenil v srpsko zastavo. Pohvalno.
Tekma sama pa je minevala bolj v taktičnem tipanju, kot pa nekemu tempu presežkov. A nekaj je jasno – od prihoda Antiča na čelo reprezentance je le ta razvila igro, ki ni ravno tipična za temperamentne Srbe. Red, disciplina pa spet red, disciplina. V nobenem trenutku se niso na igrišču prepustili temperamentu, razen ob golu. Povsem pravično in zasluženo bi bilo tudi, če bi Srbi zmagali. Kulminacija na stadionu in po Srbiji pa je počila ob dosojenem penalu v 10. minuti. O katerem bi se sicer dalo razpravljati. Za nameček je sodnik Rosetti še rdeče pomahal golmanu Francije. 1 : 0, delirij navijačev in Francija z desetimi. Ampak, tudi s desetimi so galski petelini zabili malo kasneje ob nespretnosti Stojkoviča, kar je v mrežo s nasmehom na ustih pospravil Henry. Čeprav z igralcem več Srbi niso kazali pretirane želje po zmagi in so več kot očigledno igrali na neodločeno. Enostavno Antič svojim fantom ni dovolil, da jih ponese neka euforija, ki bi jih seveda proti francozom lahko drago stala. In tako je še edina omembe vredna prečka v drugem polčasu, ki se je tresla še kako minuto nad glavo francoskega golmana. Aja, omembe pa je vredno tudi, da so Srbi tudi končali z desetimi, saj je minuto pred koncem sodnik rdeče pomahal tudi srpskemu igralcu. Čista neumnost igralca, ki je svoje nestrinjanje sodniške odločitve podkrepil s pantomimo vrtanja prsta po čelu. Koliko pa je v resnici pameten Rosetti je videl upravičeno igralec kar takoj.
Srbom, ki so že itak prvi v svoji skupini, tako zdaj ostaja le še, da zmagajo še eno od dveh preostalih tekem in začnejo pakirati za Afriko. Kar pa jim bo s takšno taktiko in pristopom zagotovo tudi uspelo.

ZAKAJ SE NI PAMETNO ZAMERITI CAPELLU – LEPE NAŠE POTOP
Že po pol ure tekme sem se najprej vprašal – le koliko golov bi naši reprezentanti vlekli s seboj domov po tisti prijateljski tekmi, če bi Angleži igrali kot so včeraj. Da je bila tekma med Anglijo in Hrvaško že dosti več, kot le kvalifikacijska tekma, je bilo jasno od prvega žvižga. Ja, tekma je bila že zelo na osebni stopnji. Kar niti ne čudi upoštevajoč, kakšne modre izjave si je dovolil hrvaški selektor Bilič, pa tudi nekateri igralci, v dnevih pred tekmo. In Capello, katerega poleg Fergusona daleč najbolj cenim tako kot trenerja kot človeka, je z nasmehom na ustih le dodal : “Hvala ti Biliču, da si zmotiviral mojo ekipo do maximuma.” Kaj pa si mislijo hrvaški mediji so najbolj nazorno povedali na vseh kanali – “Još dobro smo prošli”. Hrvati so doživeli rezultatsko največji fijasko od samostojnosti dalje. Pa ne le rezultatsko. Če bi jim Angleži včeraj zabili 10 golov, bi bilo tudi prav in pravično. Hrvati enostavno niso vedeli kje se jih drži rep in kje glava. No, saj niso bili tako slabi. Igrali so celo boljše kot naši fantje na tisti prijateljski tekmi. Ampak Capello je bil odločen – danes vas povozimo, da vas ne zluščijo iz tal še lep čas. Tisti častni gol Edoarda je bil zgolj splet fliper okoliščin. To pa je bilo tudi vse. Angleži so hrvate prebijali kjer in kakor se jim je zljubilo. Tako obupanega izraza Biliča na klopi še nisem videl in ga verjetno ne bom. Še tv komentatorji so se med prenosom začeli pogovarjati o košarki, da bi se potem eden le spomnil, da so tam zaradi nogometa. Zdaj je več kot jasno – tistih 2 : 3 in neodhod Anglije na lansko EP so hrvati dobili poplačano s super extra obrestmi. priznam sicere, da sem se v prvem polčasu res zabaval ob gledanju lekcije nogometa hrvatom, ampak, ker so angleži isto oz. še bolj nadaljevali tudi v drugem polčasu, so se mi počasi začeli smiliti. Dovolj let sem igral nogomet, da dobro vem, kaj lahko takšen poraz pomeni za igralce.
Pa še o navijačih. Korektno, zanimivo in zabavno. Kot mora biti. To odlično atmosfero je v določenem trenutku poskušal pokvariti le pobegli hrvaški navijač, ki je bil sicer simpatičen in brez škode namer. Sem pa takrat ostal prijetno presenečen, saj je režiser takoj zamenjal kader in dejansko tega neprimernega izpada navijača enostavno ni bilo več moč videti na ekranu. Angleži so namreč tudi zakonsko dosegli, da se takšni kadri ne kažejo po medijih s povsem enostavno jasno utemeljitvijo – vandalom se pač ne daje možnosti medijske promocije. Logično, razumljivo in pohvalno. In takšen zakon se bo prej kot slej moral znajti tudi v naši zakonodaji.
Hrvati seveda v svoji skupini zdaj ne morejo več niti sanjati o prvem mestu, ampak splet okoliščin druge tekme jim je ponudil še eno priložnost. Zdaj je samo od njih odvisno ali bodo videli Afriko. No, od njih samih je odvisno le, če ne bo Capello s nasmeškom na ustih pustil Ukrajincem, da jih premagajo. Kar me sploh ne bi čudilo. Angleži pač niso pozabili zaradi koga jih ni bilo na Euru lani. Dodatne kvalifikacije Hrvaška – Slovenija? Raje ne. Bi pač raje videl vsaj štiri balkanske ekipe na SP.

TURKOM MALO ZMANJKALO DA OSVOJIJO BOSNO – ČIRO NARODNI HEROJ
Nič manj reprezentančne euforije kot vlada v Srbiji ne vlada v Bih. Tudi Bosancem se namreč nasmiha možnost Afrike. Stadion v Zenici je pokal po šivih že uro pred tekmo, tisoči pred stadionom pa sanjali o vstopnici. Sicer mi ni jasno od kod Čiro Blaževič pobira vse te igralce, mi je pa čisto jasno, da jim je vcepil strahotno reprezentančno samozavest. Fantje igrajo poletno in več kot spretno izkoriščajo individualne spretnosti v korist celotne ekipe. Povsem zasluženo bi bilo, če bi včeraj bosanci zmagali, čeprav bi se malo pred koncem lahko obrnilo turkom v prid. Neodločeno je bilo tudi prav. Upal sem, da bo Đeko zabil kakšnega, čeprav ga ni. Ampak upam si trditi, da ta mulac že v letu ali dveh ena največjih ikon najmanj evropskega nogometa. Ga je pa zato zabil Salihovič. In to kakšnega – projektil iz prostega strela, ki je pobral vso pajčevino čistega kota. In ravno še pravi čas po vodstvu turkov. Igra bosancev je vedno bolj smiselna, organizirana, agresivna in samozavestna, tako da je taktika Čire le še pika na i.
Bosanci, ki so trenutno pred turki na drugem mestu v skupini imajo dobesedno vse možnosti dodatnih kvalifikacij. Katere verjamem bodo uspešno realizirali. In ker se pri Čiru nikoli ne ve ne bo čisto nobeno presenečenje, če jih bomo gledali v Afriki.

MAKEDONIJA BO GLEDALA AFRIKO PO TV
Tekma med Makedonijo in Norveško je tudi edina katero sem gledal le v posnetku. Sicer so pokazali nekaj povezanih akcij, ampak več kot gol, gol premalo, jim vseeno ni uspelo. Dokler je bil njih selektor Katanec sem redno spremljal tekme, zdaj pač le občasno. Vsekakor je njih igra brez Katanca bistveno spremenjena in po svoje niti ne čudi, da niso od Katančevega odhoda osvojili niti točke več. Srečkove zahteve po redu in disciplini so bile očitno prevelik zalogaj izvedbe za makedonske reprezentante, ampak brez le teh so zdaj pač v položaju kot so. Mogoče pa jim bo šlo bolje v pripravah na naslednje EP. Za začetek bo dovolj, da spremenijo miselnost.

Marko M