Dama v rdečem

Hočem nočem puščam sledi. V stopinjah korakov. Včasih namerno, včasih, ker ni druge možnosti. Čeprav vedno obstaja druga možnost. In včasih, ko se ozrem nazaj, sem celo ponosen, ko vidim kako stopa po mojih stopinjah. Ja, neprecenljivo. Snežinke so se v umirjenem ritmu pozibavale in prepletale v temi dneva, ki se je spuščal v večer. Mrzlo, bemti je mraz. Medtem, ko se moja sapa iz ust spreminja v dimne signale, zatlačim roki v žepe. Vem ja, nič kaj modro, glede na to, da se je poledica že prijemala pločnika. Ampak dopovej ti to obalnemu primorcu v prestolnici. Iz glavne ulice, ki je še najbolj podobna bitki za Waterloo, zavijem v stransko. Proti mojemu priljubljenemu pub-u. Opa, saj ne morem verjeti. Položenemu snegu na pločniku uličice ravno moje stopinje vzemajo nedolžnost. Cool. Tako rad sem prvi. Samo, da ni z zadnje strani. Nekje na sredini se ustavim. In medtem, ko se… pozibavam na levi, z desno konico čevlja zarišem krog v sneg. Vanj še dve piki. Pod njiju še eno malo večjo. Pod njo pa navzdol upognjeno črto od leve proti desni. Za izkazovanje umetnosti res nista pomembna kraj in čas.

Odpihal sem naprej. Terasa pred pub-om je bila ovita v neko plastično podobo, na pol polna ljudi. Zasedel sem stol tam v kotu, dovolj blizu ob, višjemu od mene, plinskemu grelniku. Bilo je toplo. Ja, kadilci imamo res privilegije. Med zavijanjem tobaka je moj pogled tu pa tam zataval po prostoru.Večina žensk, dva tipa in en par. Pestro.
Ko sem ga skoraj zarolal je proti moji mizi, v tistem kelnerskem pozibavanju, pristopila Mojca. Brez Kekca. “O Marči, pa kod ti hodiš?” je pribila in v tistem trenutku me je imelo, da bi ji spil nasmeh iz ustnic. Popizdim, ko me katera tako pokliče. Če tip še toliko bolj. “Po poteh okupirane Ljubljane”, sem ji mrknil in prižgal tobak.

“Boš Jacka?” je dahnila med brisanjem mize, ko se je nevarno in v navihanem nasmehu približala mojemu obrazu. Nevarno zame seveda. Sem pač ogrožena vrsta. “Ma, danes bom v stilu. Hodača, lišo” sem nekako izustil, medtem ko je bila nevarnost še vedno pred mojim obrazom v vsem sijaju. In to mi dela že odkar sem prvič stopil v pub. Zakaj hudiča ne počne tega tudi ostalim? Pa naj njih travme ponoči butajo.

Paint it black je odmevala iz zvočnikov ravno dovolj na glas, da sem v sproščenem užitku povlekel drugi dim in ga puhnil tja pod strop. In takrat….Bemti život. Takrat je vstopila skozi tista plastična vrata. Ona. Balzam za oči, srce in še pol metra nižje. Roka mi je segla po vrečki tobaka, da preverim, če mi ni kdo kaj primešal. Nič. Original. Ona pa tudi.

S prsti je segla po prvem zgornjem gumbu rdečega plašča in ga, medtem ko je ošvrknila okolico, odpela. V polni eleganci je nato odpela še preostale tri in stopila proti mizi. Tik poleg moje. Bemti, kaj bom pa zdaj? Pod rdečim plaščem se je ponudil panoramski razgled neslutenih dimenzij. Vse v črnem. Še čevlji, v minimalni peti. Celo torbica. Celo rokavice. Jaz sem opazil itak le njene boke v gibanju, za katere sem strokovno ocenil, da se idealno prilegajo mojim dlanem. Čeprav je imela airbag kot ga ne zmore izdelati nobena avto industrija.

Pa je prisedla mizi poleg. Na 1,5 m razdalje. In medtem, ko sem osveževal znanje ali je ta razdalja že poseganje v moj osebni prostor, se je priguncala Mojca. “Izvoli Marči” je postavila kozarec predme. Bemti, ta res ne misli nehat. “Te zebe? Lahko te pogrejem” je še iskrivo navrgla. “Je v redu. Tečem lahko sam” sem oddal, medtem ko je moje sokolje oko registriralo nasmešek na ustnicah dame v rdečem poleg.
Naročila je štiri rože. Lišo. Uf, me je spet pogrelo. Šele takrat sem opazil, da je dama v srednjih letih, katere obraz je bil, obkrožen z wild do ramen črnimi gostimi lasmi, v polni grški lepoti, naravnost erotično dopolnjen z rjavimi očmi in tako sočnimi ustnicami, da bi se brez vsake slabe vesti potopil vanje. Tudi brez povratka.

In potem je ravno tem ustnicam primaknila cigaret. Še to. Bemti, pa to je res veseli december. Ja, čeprav sem ves čas gledal v steno nasproti, sem vse to videl. Tako je ko te Gotenica natrenira. In potem je počilo do konca. “Lahko vžigalnik” je rekla s tako erotičnim glasom, da mi je v hipu postalo jasno, kako izgleda preživljati cunami. Mojca je prihajala. “Seveda” sem malo, ma kaj malo, do konca zmeden prijavil. “Mojca, dama rabi vžigalnik” sem se opogumil v ustrežljivosti. Mojca je odložila pred njo dva kozarca in ji prižgala cigaret.

“Enega sem naročila” je skulirano a odločno rekla Mojci. “Vem, drugega vas častita tista dva.” In je pokazala na tista dva tipa, ki sta stala ob mizi pod grelnikom in zrla v damo v rdečem, zraven pa ji še pomahala. “Ni potrebno. Lahko odnesete.” Tako odločna. Uf. Zavrelo mi je. Bemti, a takšne sploh še obstajajo.

Odpila je prvo rožico iz kozarca. Katerega so se oklepali njeni dolgi prsti s kratkimi, a urejenimi nohti naravne barve. “A tukaj je tako vsak dan?” me je vprašala. Najprej sem pomislil, da je vprašanje komu drugemu namenila in sem se ozrl okoli sebe. A bolj v kotu kot sem bil pač ni šlo. Moral sem priznati : “Ne vem. Jaz sem tukaj vsak drugi dan.” Očigledno sva se privlačila. S kotom.

“Boš spil še enega?” si je dovolila me vprašati. No, kakšno vprašanje pa je to zdaj? Saj nismo na ulici ampak v pub-u. In je prisedla. In nadaljevala : “A poznaš teorijo peščene ure?” “Sem bolj praktičen tip, ampak ti jo kar razgali.” Skozi okno sem opazil, da so se snežinke strnile v osvetljeno zaveso uličnih kanadalabrov in takrat sem spoznal, da…… (klik na video)

Don Marko M

14 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “Dama v rdečem

  1. Tako na eks sem spila ta zapis,dva krat zapored,pa nikakor zadnjič.Tako romantično,magnetno,zapeljivo napisano,tako moško.Stopljena sem.Za 10.

  2. Prav privoščim, da še sedaj “srebata” lišo in …
    Sam pa sem v središču svojega mesta v družbi mojih najdražjih opazoval nešteto luči in naključne ljudi, ki so z očmi iskali svojo damo sreče. Morda tudi v rdečem.

  3. Simple in perfect ! Prou fouš sem dami v rdečem,da je dobila tak hvalospev s tabo vred.Moj naslednji plašč bo rdeč de facto. 😉

  4. green dragon

    v centru ljubljane zavij na levo….po ulici 300m naravnost…potem levo ob cesti…..čez 500m spet levo 100m….in potem desno 60m pa boš zadel cilj….mogoče tudi damo v rdečem….čeprav zeleni, sploh zmaji, niso njen tip….mogoče pa jo vseeno prepričaš, da boš dozorel še letos…. 😉

  5. drmagnum

    hvala enako….z mojo damo v rdečem pa sva komaj dobro začela srkati ‘lišo’, pijeva pa iz steklenice, ki se sama od sebe polni konstantno….mislim, da ima prav vsak moški, če ne gleda belo, svojo damo v rdečem….sreča pa je itak v nas samih….najprej….

  6. dragica

    eh, nič ti ni treba biti fouš….si je zaslužila….jaz pa tudi….če pa misliš, da je rdeč plašč vse kar (še) potrebuješ, potem pa na prvo razprodajo, da malo zaloge založiš….recimo ene deset kosov….

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *