Tako, vsaj za slednje, trdi kan. 1364 ZCP. Dobro mi gre, poleg uporništva zdaj še ta status. Sam sicer mislim, da bi se cerkev dolgoletnim vernikom morala ustrezneje in spodobneje oddolžiti ob izstopu, kot pa jih avtomatično označiti za izobčence, ampak ok. Vsaj vem kje sem bil in toliko o nagrajevanju zvestobe. O izstopu iz RKC sem v resnici sanjal praktično od svojih zgodnjih let naprej, a nekako ni bilo dovolj časa, da bi se odločno posvetil. Do letos. Da bi to izvedel do 18ega leta je bilo praktično nemogoče, saj je moja gospa mati skočila pod strop že ko sem samo omenil to temo. In ja, do moje polnoletnosti je bila pač ona odgovorna zame. Čeprav ni bila že od 15ega, za tisto nazaj pa bi se dalo debatirati. Temperament mojega uporniškega duha pa je bil še dodatno in konstantno povzdignjen, ker… moja gospa mati niti 1x ni stopila v cerkev na mašo ali kaj podobnega, čeprav ima vse zakramente. To je bil seveda le še dodaten razlog dvigovanja temperature. Kako naj verjamem v nekaj, če ne verjame niti tisti, ki me v to sili.
In že od malega, kakor še danes in tako tudi ostane, sem prepričan in zagovarjam, tudi praktično, da starš nima nobene, ampak res nobene pravice otroka včlanjevati v katero koli versko skupnost brez privolitve otroka. Torej do njega polnoletnosti.
Največ kar lahko starš naredi na tem področju je, da nesebično in najmanj po svojih močeh strokovno, svojemu otroku predstavi različnost in različne religije. In to je edina pravica staršev. Vse ostalo je lahko že velika škoda za otroka. Pa družinska tradicija gor ali dol. Jaz sem samo eden od primerov in zato svojim otrokom nimam namena škoditi po tej plati. Če bodo kdaj sami želeli spoznati Bog-a, potem bo to izključno njih volja in odločitev. Na meni pa seveda, da sprejmem njih odločitev.
Kljub izstopu iz RKC še vedno nimam in ne bom imel nič proti Bibliji, ki je briljantno, že skoraj utopično zapisana, kakor tudi Koran ali katera druga Sveta knjiga. Iz RKC sem namreč izstopil zaradi vernikov, ki to religijo zlorabljajo. In teh v naši podalpski kar mrgoli.
Enostavno nisem več zmogel “kupiti” tega, že od malih nog, da lahko tako goreči verniki tako ignorirajo in zlorabljajo vero. Tistih 10 božjih zapovedi so, milo rečeno, sramotno teptali in jo verjetno še bodo, brez vsake slabe vesti. A se v isti sapi sklicevali na Bog-a. Dvoličnost in hinavščina pa mi itak vedno dodatno podkurita že itak vroč temperament.
Še danes ne razumem, kako lahko človek, ki se zapriseže 10 zapovedim, laže, ubija, krade, škodi bližnjemu, vara in se po vsem tem mirno sprehodi po odpust v spovednico. Iz katere se vrne oproščen vseh grehov, da bi lahko že naslednji dan nadaljeval z početjem grehov. Mislim, da bi takšne modele verske skupnosti morale izobčiti, ne pa jih še pobožati. Mogoče pa sem le malo preveč resno gledal na vero.
Kulminacije te dvoličnosti pa sem se vsako leto nagledal ravno za Božične praznike. Čeprav religija jasno zapisuje skromnost v prazniku, ravno tej verniki bezljajo v nerazumno trošenje. A višek je nedvomno osnovno poslanstvo tega praznika – družina. Kjer pa me zatilta do tilta. V vseh dnevih v letu, ki so na razpolago, v družini verniki terajo neboluze in zdrahe, za Božič pa vsi pridni in mirni in imamo se najrajši. Kaj ko bi malo zamenjali in bi Božič bil vse dni v letu, razen za Božič ?!
Moram pa priznati, da mi je RKC omogočila spoznati čudovitega človeka, enega od dobrih v mojem nizu, kar bi ga sicer mogoče spoznal tudi brez nje pomoči. Župnika Ivana. Človek, dober človek, je že takrat razumel, da je obiskovanje verouka in maš, tako zame, kot tudi večino ostalih otrok, trpljenje. Krotiti takšne divje mulce je bilo vse prej kot enostavno a on je imel rešitev. Šport. Večino “učnega” časa smo tako preživeli v igranju nogometa, ping ponga in drugih družabnih iger. Ivan je seveda igral z nami. In nas skozi igro naučil, vsaj mene, mnogo tega. Predvsem, da je padec le pogoj novega vstajanja. Še šolske naloge nam je pomagal razumeti. Takšnih župnikov ne delajo več, se mi zdi.
Slišal in bral sem že zgodbe, ko so nekateri imeli kar zajetne težave, ko so izstopali iz RKC. No, sam ne sodim med te. Od prvega in edinega kontakta, ko sem izrazil željo po izstopu, do prejetja pisnega potrdila, da nisem več član RKC, je pretekel slab mesec dni. Mogoče zato, ker je bila moja želja neomajno izrečena.
S to potezo sem se, verjetno, zavestno odrekel tudi poslovnemu sodelovanju z RKC, za katero sem, poleg ostalih, pripravil kar nekaj avtorskih medijsko izvedenih projektov, za katere sem prejel, moram priznati, kar spodoben honorar, čeprav ga je še nekaj ostalo v čakalni vrsti.
Zdaj sem tudi uradno ateist, kar sem, v duši, glavi in uporništvu duha in dejanj, v resnici itak vseskozi bil. In ravno to mi, tudi zdaj, kot do zdaj, omogoča nepristranskost razumevanja, obravnavanja in komentiranja vseh ver enako. Kakor tudi vernikov. In zame ne bo noben verski hram ali religija nikoli predmet izobčenja. Čeprav me je ta ista religija točno s tem nazivom “pribila” na križ, v zahvalo za leta članstva.
Verjamem vase, kar že itak vseskozi in to se mi zdi najpomembneje. Kar pa bi moralo biti tudi slehernemu verniku. Ker, dokler ne verjameš iskreno vase je enostavno nemogoče, da bi iskreno verjel še v koga, tudi Bog-a. Tako enostavno je to, ja.
A’dijo, Bog sa tobom,Sellam Alejkum

Don Marko MYouTube Preview Image