V naši mali podalpski se pozdravljamo na malo morje različnih načinov, predvsem s pozdravi, ki nimajo prav nobenega pomena. Sploh mladina je polna teh brez pomenskih domislic pozdravljanja. Ampak ok, dokler je iz srca naj pač bo. Me je pa že dolgo lomilo v podstrešju, kar me še vedno, zaradi pozdrava Adijo. Kar je obenem, v dopolnitvi, tudi naslov tiste priljubljene pesmice “Adijo pa zdrava ostani, pa vzem’ ga še 1x v roko, na mojga nikar ne pozabi, četudi drug ženin tvoj bo…” Ok, to vmes sem malo po svoje prilagodil, ampak bistva ne spreminja. Adijo in v isti sapi še zdrava ostani sta skladna ravno toliko in tako, kot ogenj in voda. Adijo namreč ni nič drugega, kot… pozdrav pokojnemu. V zgodovini so namreč tako pozdravljali pokojnika ob slovesu in mu z “a’dio” zaželeli srečanje z Bog-om. V novejši slovenski zgodovini pa je bil ta pozdrav zelo popularen in reden v domobranskih vrstah. Kaj je hotel avtor omenjene pesmi povedati z dodatkom “pa zdrava ostani” tako zame ostaja še vedno polna enigma. Razumem pa, da kdor danes živemu nameni ta pozdrav, dejansko nima želje je/ga še kdaj koli videti na tej zemlji.
Pomensko zelo blizu pozdravu Adijo je Zbogom. V obeh primerih je končna domena – nepovratnost, kjer o kakšnem zdravju seveda ni govora.
Ima pa zato vse zdravje v sebi pozdrav Zdravo. Zveni sicer nekoliko okorelo in starodobno, a ohranja plemenit namen. In sploh je primeren za pozdrav znancu, za katerega vemo, da se ga zdravje izogiba. Saj mogoče zaradi tega pozdrava ne bo takoj planilo po njem, ampak vlito je pozitivno upanje in že to nekaterim, za začetno motivacijo samopreprič(ev)anja na tej poti zadostuje.
Pozdravljen pa je seveda nadgradnja Zdravo, kar so stari rimljani izrekali v svoji prvinskosti in je odlično zvenelo kot – Ave.
Malo me je mučila tudi definicija pozdrava Srečno. Še nekaj dni, pa bo ta pozdrav preplavil večino jezikov, kot običajno ob prehodu v Novo leto. Pa tudi iz jezikov bo odplaval v vse smeri in vsakomur v ušesa. Če gre zaupati staro ljudski modrosti – “kdor nima pameti ima srečo”, potem takšnih ni potrebno tako pozdravljati. Ampak, bojim se, da bi v naši podalpski potemtakem ta pozdrav povsem izumrl. Tako, da raje obrnem v pozitivo “Sreča spremlja pogumne”. Sicer bi se tudi o slednjih v naši podalpski dalo debatirati, a kdaj drugič. Nedvomno pa ‘Srečno!’ ostaja temeljni pozdrav človeških krtov – rudarjev. Kdor je rudaril že ve zakaj in (tudi) jaz vem.
Od zgodovinsko zaznamovanih me je še najbolj impresioniral tisti tradicionalni gladiatorski pozdrav pred bojem – Morituri te salutant (Tisti, ki bodo umrli te pozdravljajo). Nekako se mi zdi še najbolj ustrezen pozdravu, katerega bi slovenski narod danes lahko uporabil do svojih politikov.
Pa skočimo v sodobnost. Na Obali je splošen pozdrav Ciao. Sicer zadnje čase opažam, da se je razpasel po celi podalpski, kar še ne pomeni selitve narodov, mogoče prej prenos običajev primorskih študentov na kontinent. Današnji ciao ima na nek način korenine v latinskem ’sclavus’, katerega so benečani rahlo oplemenitili v “s’ciàvo” in je bil namenjen sužnjem slovanskega izvora. Katere so slovani, še kot otroke, prodajali beneškim trgovcem za nadljno preprodajo po svetu.
Kasneje se je ‘ciao’ prilagodil v ‘Vaš služabnik’, kar pa je na nek način tudi pomen latinskega pozdrava ‘servus‘. Torej sta na nek način ‘ciao’ in ’servus’ praktično ista pozdrava. In kaj potem sploh pomeni pozdrav ’serbus’ ? Čisto nič. Razen, da je spačenka servus-a. Je pa prednost pozdrava ciao ta, da je, brez zgodovinskih povezav, prisoten po celem planetu ne glede na družbeni sloj ali kulturne razlike in je pridobil nek odkritosrčen dober namen.
In zdaj še o pozdravih brez vsakega pomena.
Pozdrav ‘pa pa‘ mi je sprva krepko kuštral podstrešje. In mi ga še vedno. Razen, ko ga uporabljajo otroci. V italijanščini ‘papa’ razumemo kot -oče. Pri otrocih je torej glede tega pozdrava vse jasno. Pri odraslih pa ta pozdrav uporabljajo v glavnini – ženske. In potem sem bil prisiljen, skozi leta, proučiti profil takšnih žensk, ki ta pozdrav uporabljajo. Zaključek je – gre za ženske shizofrenega značaja stopnje brez povratka za katere je bil Narcis zelo zdrav človek. Sem pa slišal ta pozdrav, ne na svoj račun, tudi od moških. Ki z moškostjo nimajo nič, razen ženskega dela v sebi, ki pa je praktično enak za že opisane ženske.
Brez vsakega pomena je tudi pozdrav ‘oj‘ oz. ‘ojla‘, kar je neka oblika prevoda ‘hi’ oz. ‘hay’. Ta oblika se je razvila prvenstveno v zahvalo sodobni cyber generaciji, katere besedni zaklad je že itak okrnjen do te stopnje, da bi ga, z njimi vred, že morali vpisati med ogrožene vrste.
Seveda pa ljudje, tudi ljudje, zelo pogosto uporabljamo neverbalno komunikacijo pozdravljanja. Paleta teh oblik pozdravov je bistveno zajetnejša od besed. Še več. Ena sama gesta zmore povedati tudi celo zgodbo v polnem pomenu. To je vedel tudi Hitler, katerega ročno gesto je razumel cel svet. Ali pa titovi pionirji, ko so salutirali s stisnjeno pestjo.
Za ženski pomežik očesa, kot pozdrav, katerih sem bil in sem še deležen, si nisem bil nikoli na jasnem, kaj pomeni, tako, da ostajam v prepričanju, da imajo takšne ženske krče(nje) v krvi. Tudi očesa, pa naj je še tako zapeljivega videza. Kaj si o tem načinu pozdrava misli ženska, pa nimam pojma, ker imam oči odprte, razen ko spim.
Se mi pa nekako dozdeva, da je v naši podalpski nekako še najbolj razširjen pozdrav s prsti. Ampak noben od njih ni pristen slovenski. Kar velja za ročni palec, levi ali desni, gor ali dol obrnjen. Ali recimo skupaj iztegnjena kazalec in sredinec. Ali za iztegnjene palec, kazalec in sredinec istočasno. Nekako še najbolj slovenski tako ostaja tisti iztegnjen sredinec navzgor, ki naj bi pomenil….Hja, jaz si ga razlagam kot povabilo na sex, če ga iztegne ženska. Če bi mi ga pokazal moški, pa bi ga razumel, kot dobre želje pri podiranju žensk. Ta pozdrav naj bi pomenil ‘jebi se’, kar seveda ne izvira iz tujke ‘fuck off’, temveč iz balkanske isto napisane in rečene besede. Sex v balkanskem prevodu namreč ne pomeni nič drugega kot jebanje in obratno.
Sicer pa opažam, da splošno pozdravljanje v podobi bontona, torej lepih manir, nekako izginja. Če so nas otroke nekoč učili, da moramo pozdraviti starejše od sebe, danes opažam, da mladina to spretno ignorira. Ne, ni mladina kriva, ker se ve, kdo je odgovoren za njih vzgojo. Še več – če nekdo stopi v npr. zdravniško čakalnico in na glas pozdravi ob vstopu, bo deležen mogoče enega, dveh povratnih pozdravov, medtem, ko ga bodo drugi gledali kot prebivalca iz drugega planeta.
Kakor obrneš, poleg kletvic, slovenci v resnici ne premoremo niti lastnega izvirnega pozdrava, ki bi, za nameček, imel celo specifičen pomen in zgodovino. Celo tisti iz naslova to ni. Pa toliko ‘modrih’ glav imamo, sploh samooklicanih in še zavednih slovencev povrh.
No, dokler čakam na izum izvirnega slovenskega pozdrava, bom vsako jutro pozdravil nov dan v svojem jeziku in to samo zato, ker on pozdravi mene in zaradi njega lahko pozdravim tudi meni ljube osebe, bitja. Ciao.

Don Marko MYouTube Preview Image