Čeprav sem rojeno zimsko dete, statistično med tistimi 3600, pa mi zima diši ravno tako kot dihurjev oblaček. Ne gane me kaj dosti niti to, da je ženskega spola. Kar se sicer bolj poredko dogaja. Temu primerno je tudi  moje navdušenje do zimskih radosti. In čeprav me Zima še vedno drži v dvomu ali je prvi ali zadnji letni čas, ji vsekakor ne morem oporekati, da je odlična, redka maximalno uporabna premetanka – miza, mazi, zami, imaz. Premetenka je itak. Še vedno je zame najbolj pomembna značilnost Zime ta, da je dobra za – komarje. Ker jih ni. Vsaj na Obali. Česar pa ne morem trditi za ostale oblike brenčečega mrčesa, za katere pa sem že uspešno razvil avtoimunski sistem. Pač ne slišim dobro, če se mi tako zahoče. In ja, na Obali ima Zima poseben status, primorci pa njene privilegije. Prvi je nedvomno ta, da… nam ni treba kidati snega. In zato je čistih lopat več kot na kontinentu. Tisti pa, ki so se nekoč pogumno lotili trgovine z obvezno zimsko avto opremo, so neslavno propadli. Čas je že bil pravi, a Zima ne.
Zima je dobra tudi zato, ker ima urejen družinski status in to za vzor vsem. Le ona je namreč, od vseh letnih časov, poročena in to desetletja. Z dedkom Mraz – om. Kaj vidi dedek Mraz na tako hladni ženski ve zagotovo le on. Jaz bi vsekakor krepko razmislil ob ženski, ki bi mi vsak dan postregla s hladnimi obroki, tudi če bi mi jih v pravem Evinem kostimu.
Ko je Zima na Obali židane volje se to še kako pozna in sliši. Tako veselo zapoje in zažvižga tisto njeno avtorsko “Burja piha ni oddiha”, da vsi po vrsti plešemo. Tisti  ritmični plešejo tudi s kandalabri ali drevesi, tisti najbolj zagreti pa v tem plesu odtisnejo svojo spominsko avtoportretno grafitno podobo na izbrani steni. Ampak, ko jo začutiš, ko ti v polni sapi zapiha direkt po Murphiyu, torej čelno, ti je v hipu jasno, da pospeški delujejo tudi vzvratno. Nepozabno doživetje.
Letos mi ni bilo ravno jasno, zakaj Zima v Koper ni pripeljala umetnega drsališča. Najprej sem pomislil na recesijo. A že naslednji dan spoznal pravi razlog. Konkurenca. Zima je krepko izigrala ponudnike drsališč in ponudila svojo inačico. Povsem naravno, torej brez obratovalnih stroškov. Še drsalk ne rabiš. Zadostuje, da se neomajno odločiš sprehoditi po glanz novih pločnikih Poglavarja Istre. Drsal-a in nadrsal-a se boš tako, da ti na pamet ne bo več padlo gledati po tv vse kar je povezano z drsanjem. Celo ovire bodo naravne. Nad to potezo Zime sem sicer malo razočaran, saj me je moja mala Carica ravno lansko Zimo naučila uvodnih korakov na drsalkah. Pohvala takratnim organizatorjem za zaščitno ograjo in tista dva skrbnika, ki sta javnost preko ozvočenja obveščala, da sem prispel na drsališče in spretno odstranjevala tiste, ki so se mi nastavljali pred drsalke. Kaj češ, ko ulovim svoj tempo to šiba.
Čeprav sem nekaj let, tudi javno, vztrajno ponavljal, da me Zima ne bo videla na smučeh na njenem prhljaju, se je moj šef odločil, da sem si za vse delovne napore zaslužil smučarijo. Najprej mi je ponudil prevoz na italijansko smučišče s polnim paketom plačila vseh stroškov. Ja, tudi za jedačo in pijačo do onemoglosti. Ker sem še vedno mencal tam, kjer bi večina že pograbila, je pač izdal direktivo. Službeno. Šef pa ima itak vedno prav.
Po poti sem mu, kakor tudi kolegicam, razlagal, da se mi to ne zdi modra poteza. Zame so pač smučke hladno orožje. A so me vzpodbujali, da je vse simpl in da če ne znaš smučati se ti itak ne more nič zgoditi. Res se ne more – če nisi na smučišču. In potem ko mi je šef izbral vso potrebno renting opremo, je bilo treba najprej priti od točke A do točke B. S sedežnico. Namestil sem se kot na kavču in medtem, ko mi je šef poleg razlagal potrebno teorijo smučanja, sem sam iskal padalo ali pa vsaj vrv za jumping.
“Na vrhu samo spusti smučke na tla, vzdigni rit in se spusti. Bo šlo samo” mi je namignil šef. Nisem sicer opazil, kdaj se je on odrinil, a ne bom pozabil, kdaj sem se jaz. Ni bil ravno telemark, a mark čisti. Mislim, da sem potolkel svetovni rekord. 1,5 metra je bila zame zavidljiva razdalja od sedeža do risanja angelčkov v snegu in res še danes ne razumem, zakaj se je tistih 2000 ostalih čakajočih smučarjev tako vznemirjalo. Pa kaj če so ustavili sedežnico za 5 minut. Ko pade rekord se itak vse ustavi.
Potem je šef rekel, da gremo na sidro. Mislim, da se tako reče. Na Obali ima ta fraza svoj pomen in nadejal sem se zasluženemu počitku. A Zima ne razume obalnega narečja. Sider je bilo ogromno, nasedlih plovil pa tudi. Ker sem se zelo palil na mojo kolegico sem se odločil, da tokrat navodilom šefa še bolj pozorno prisluhnem. Potem sem si vzel nekaj minut za praktično opazovanje ostalih. In potem je prišla tista kolegica, ga prijela v roke, si ga porinila med noge, se udobno namestila in odpeljala v višave. Bil sem navdušen nad njeno spretnostjo.
Ko ga je spustila izmed nog, sem ga pozorno opazoval, ko se je vračalo. Sidro. In ko je prišlo sem ga pograbil in si ga porinil med noge. Ob tem pa ostal brez dvoma, kako izgleda, ko ti Ronaldo nabije žogo iz dveh metrov v mednožje. Dobro ajde, za slavo je treba potrpeti. Ker sem hotel čimprej na vrh sem se udobno naslonil. Žica sidra je razumela mojo odločnost in se raztegnila ravno toliko, da me je gravitacija potegnila. In spet sem bil deležen ovacij, tokrat sicer manj številne publike, ki je čakala ponoven zagon sidrišča.
Po dobri uri sidranja in nekaj krat zavozlanih smučeh je šef napovedal spust v dolino. Končno. Pridrsal sem do roba začetka spuščanja. Naravnost profi proga, desno družinska. Izbral sem družinski profi. Prepričale so me tri vrste že upeljanih tirnic proge do cilja, ki so same usmerjale smuči in omejitev hitrosti. Medtem, ko sem preverjal če je vse na svojem mestu, se je šef že vrnil s sedežnico iz doline in se ponudil za spremstvo. Ej, šefa pa že ne bom razočaral, če se je zame tako v stroške vrgel. Sploh pa moram pustiti vtis v očeh kolegice.
Pa gremo. Na začetku se je malo zatikalo, a potem sem se spustil v smukaško prežo, čeprav še vedno ponosno pokonci in števec je že kazal dobrih 20 km/h. Tam v daljavi sem, sredi doline, opazil brunarico. Nekaj oranžnega je bilo na njenih robovih. Dva smučarja podobne tehnike pa pred mano. Na ene sto metrih sem razbral, da so tisto oranžno – blazinaste obloge. Čemu služijo sem spoznal že čez slabo minuto, ko je enega od tistih dveh pred mano pometlo v eno tisto oranžno. Kot bi sredi puščave skinil edino palmo. Hotel sem mu sicer pomagati, ampak šef mi ni povedal, kje je ročna.
Bližal sem se cilju. Še 500m. Šef je švignil mimo mene. Skozi je to počel in mi šel že na živce, ker je bilo že očitno, da mi hoče spodnesti težko prigaran smučarski sloves. 100m naprej sem opazil tri smučarje. V vsaki tirnici eden. Mater so počasni, sem si mislil, ko sem se jim približeval. Počasneje pa res niso mogli, ker so – stali na mestu. V tirnicah. In čisto italijansko mirno klepetali v sončnem dnevu. ABS – nimam. Ročna – nimam. Grlo – imam.
Ne vem v koliko različnih jezikih, vmes sem še kakšnega novega izumil, sem začel vpiti, da naj se umaknejo. Oni nič. Kot da me ni. Razdalja 20 m. Da bi se vrgel po tleh mi ni padlo na pamet, ker na vse ne morem misliti. Glasilke so mi že pokale, oni trije pa še vedno nič. Zadnjih 5 m pa je bila itak le stvar bowlinga. Podrl sem vse tri keglje, čeprav v res minimalni hitrosti meta, a zato popolni tehniki. Moje opravičilo so potem vsi trije razumeli, jaz pa vsa tri njihova. Kasnejša skupna fotografija za šankom pa še danes dobro izgleda. Upravnik smučišča mi je celo podaril rdeči telefon. Da se najavim, ko pridem naslednjič.
Zima je pač dobra za marsikaj več, kot le poležavanju na toplem kavču. Le njenemu objemu se je treba prepustiti. Pa vesel pravoslavni Božič, če ga praznuješ ali ne.

Don Marko MYouTube Preview Image