Ko sem bil mulac v naši vasi nismo imeli telefona. Smo pa imeli kanale za polaganje telefonskih kablov. Katere smo vaščani po večini udarniško kopali tako in toliko, da nekaterih še danes ne najdejo. Kanalov. Nismo imeli niti gsm-ov. Smo pa imeli grla, proti katerim so Globoka grla amaterizem. Niti interneta, čeprav je Gates že ugotovil, da so okna v bistvu vrata. Medtem pa so hipiji in punkerji, tudi v naši mali podalpski, sklenili svojo preobrazbo in se začeli spreminjati v današnje poslovneže in politike. Ampak, po nekem karmičnem ključu smo se mulci, brez prej omenjenih pripomočkov, praktično vsak dan dobivali na placu. Vedno je kdo prišel pet minut prej ali pet prepozno, kar pa je bilo brez poprejšnjih… dogovorov zborovanja odličen rezultat. Sklicevanje na akademsko zamudo smo hitro prisvojili v prakso. Zdaj pa back to the future.
Ker sem rojen v generaciji, ki je doživela evolucije in revolucije na številnih področjih, katerim danes dodajajo le še lepotne popravke, obenem pa sem krepko zamudil Woodstock in sexualno revolucijo, kar res obžalujem, to pomeni le, da se je moja generacija priučila marsikaj. Tudi kaj pametnega, za spremembo. Kar pa ni obvezno pogojeno tudi za naše starše, ki so, po večini, ostali vkoreninjeni v enostavnosti miselnosti in posledičnih dejanjih neke mladosti. Kar je lahko manj dobro, dobro, odlično ali pa nikakor dobro. Pač odvisno ali si bil starš ali njih potomec.
Ampak spontanost odziva te starejše starševske generacije na nove trende mi je še vedno simpatično zanimiva. Na Obali, kjer so narodnosti in kulture zamešane kot najboljši brodet, res ni pomembno v katerem jeziku izraziš svoje mnenje. Pomembno je le, da si razumljen in razumeš. Kar sicer, po pravici, povzroča težave le manjšinskim “pedigrejskim” slovencem, priseljenim na Obalo. Sicer sem mnenja, da kdor ni sposoben sprejeti pravil gostitelja itak tam nima kaj početi.
Je pa res, da sem vedno znova faciniran, ko odsedim sobotno dopoldne na kafetu na tržnici, nad srečanji tretje generacije obdobja. Če se je njih klepet še kakšno leto nazaj vrtel pretežno okoli vnučkov, vrtičkov in planinskih pohodov, potem imajo te stopnje zdaj nadgradnjo.
Vitalni upokojenčki, katerih kar mrgoli, se pripeljejo tudi s kolesom na tržnico. Ma kaj kolesi – to so že celi stroji tehnike s toliko brzinami, da rabiš kopilota. Njih damice se tropsko priguncajo kot bi ravno prišle iz milanske modne revije. In potem združijo moči v klepetu.
Vedno pogosteje jim prisluhnem, kako surfajo po spletu in odkrivajo prostranost spoznanj in znanj. Nekateri celo blogajo. Namesto telefonskih številk si izmenjujejo mail naslove. Skratka, polni trikov so. A življenje je zanimivo ravno zaradi toliko raznolikosti in drugačnosti.
Ker letos še nisem žogobrcal, vreme pa je bilo pravšnje, sem zajahal svoj dvokolesnik in pognal. Krožna vožnja po mestu je zajela postojanke pri nekaj znancih, s katerimi ponavadi brcamo. Namenoma nisem poklical prej. Če ni presenečenja, ni zabave.
Najprej do Piksija. “Je doma?”, sem vprašal njega mamo, ki je odprla vrata. “Pa je. Tam se valja po kavču, nesreča jedna. Mu bom taj televizor zabila u guzicu.” “Kaj pa gleda?” “Pa kaj ti jaz znam. Neki program No signal.”
Potem sva s Piksijem skočila do Ombreta. Za spremembo je, namesto spal, pred blokom novi, uf, bemti, tako hudo in zelo sexy sosedi razlagal, da je tik pred tem, da ga doleti slava. Od katere ga loči le še lava. Takrat se skozi okno tretjega nadstropja prekoračene jakosti decibelov oglasi njega mama : “Ombre, pridi si po taj telefon, te skozi zove neka Low batery. Ti ga bom bacila na dvorišče.” Mame res ne znajo izbirati trenutka.
Skupaj smo skočili še do Pečota. Ki je, kot bi vedel za naš prihod, v kleti pumpal žogo. Njega oče se je nazaj grede, ko je odnesel smeti, ustavil in primaknil : “Pumpaj sine, pumpaj. Ku boš to balo napumpal ku Betko, pole boš svetovni prvak.” Betka pečota itak ni mogla biti, mesec pred porodom, bolj napumpana.
Manjkal je še Mandi. Vsi štirje smo stali pred vrati, ko je odprla Monika, njega žena. “Ti boš posesal” je določila Piksiju, namesto dober dan. “Ti boš pomil posodo” je določila Ombretu. “Ti boš odnesel smeti” je primaknila Pečotu. “Ti pa boš pripeljal nazaj Sandija čez uro in petnajst minut” je namenila meni. Demokratično smo, zelo pospešeno, vložili veto in odmaglili na igrišče.
In končni rezultat tekme ? Če si do tukaj navijal/a zame, potem zdaj veš, da sem zabil pet golov, od tega tri v polni eksploziji in dva v prefinjeni tehniki, šestega pa je dodal naš golman Mandi, ko je tekel po steklenico vode za nasprotnim golom in spotoma še zabil. Nasprotna ekipa pa je zabila dva med polčasom. Ja, res je, dogaja se tudi najboljšim…..

Don Marko MYouTube Preview Image