Toliko krat sem že slišal od nekaterih, predvsem žensk, da iščejo sorodno dušo, da se samo še nasmejim. Kar velja tudi za tiste, ki iščejo nekoga “na isti frekvenci”. Na partnerska razmerja mislim. Tista predvidenega daljšega obdobja. Sam sem s to tezo skenirane privlačnosti, kot pogoj za uspešno obratovanje razmerja, že zdavnaj opravil. In zaključil, da mi res ni do tega, da bi cele dneve gledal in poslušal še enega sebe. Po pravici – že mojega ogledala imam včasih čez glavo. Skozi čas pa sem spoznal, iz čiste prakse seveda, nekaj povsem drugega. Osebki, ki uporabljajo omenjeni frazi, so kompleksni. Kompleksno zakomplicirani. Sami s seboj imajo nerazčiščenih pojmov ustrezno zajetnosti Triglava. V isti meri višine omenjenega pa iz njih dobesedno štrli egotrip popolnega nehotenja in… nerazumevanja kompromisa in drugačnosti. Zanje je sorodna duša ali “na isti frekvenci” zgolj tisti, ki razmišlja in deluje natanko tako kot oni sami. Vsako odstopanje nasprotne strani od njih črte tako pomeni le neskladje.
V bistvu človek ne rabi prav nobene šole, da bi dojel, da je prav vsako živo bitje tega planeta unikum. Kako so se iztekla razna kloniranja pa je že itak znano. Iz tega pogleda je jasno, da sorodne duše ali “na isti frekvenci” ne obstajajo. V polni zajetnosti seveda.
Osebki, ki svojo partnersko težnjo pogojujejo z omenjenima izgovorima, si v bistvu niti ne želijo dolgoročnega razmerja. Ker so si samozadostni. In so sami sebi ideal. Obenem pa se kvalitetnega razmerja bojijo. Pa ne zato, ker bi druga stran drastično izstopala v sinhronosti, ampak zato, ker sami niso sposobni ne razbrati, ne oddati od sebe ustrezljivost prebiranja in prilagajanja.
Neprimerna razlika je seveda med začetnim ujemanjem ali pa tistim, ko sta dva vsakodnevna skupaj. Začetno ujemanje je dovoljšen razlog za parjenje. Kar pa je seveda nemogoče enačiti s sorodnostjo duše ali frekvence. Zanimivo, da takšno “sorodnost duše” in “iste frekvence” zmore večina njih takoj razbrati. Kaj se torej potem tem iskalcem sorodnih duš zgodi po teh začetnih prepoznanih znakih za parjenje, da v nadaljevanju resnega razmerja čisto odpovejo oz. ugotovijo neskladnost ?
Tudi tisto, kar sem že omenil. Predvsem pa razlog tiči v njih otopelosti dojemanja in dopuščanja drugačnosti. Določena mnenja in dejanja so si namreč lahko popolnoma različna v izvedbi, čeprav praktično istega pomena in zaključka. Razlika je torej v izpeljavi. In tega tej iskalci duš enostavno nočejo in si ne dovolijo dojeti. Če pa so za nameček obremenjeni še s kakšno nerazčiščeno zaključeno “sorodno dušo” iz preteklosti, potem je polom zagotovljen. Dokler ne sprejmeš sebe z vsemi svojimi vrlinami in slabostmi je seveda iluzorno pričakovati, da boš iskreno opažen/a in sprejet/a.
Sam sem mnenja, da je dolgoročnost uspešne zveze temelječa ravno v raznolikost pogledov in dejanj. In zato nisem in ne rabim sorodne duše ali iste frekvence. Le nekoga, ki jasno razume, da je razmerje dveh povezovanje lastnih niti v eno čvrsto vrv. Da je vsak dan namenjen raznolikosti in učenju ter sprejemanju tega ravno od izbranega. Kakor tudi, da ne šteje isto izpeljana pot, ampak skupen cilj. In to mi lahko ponudi le povsem različna duša od moje na svoji frekvenci.
Ljudje prevečkrat iščejo tisto, kar v bistvu že imajo in se niso pripravljeni odreči jazu, da bi dobili nekaj več. Imajo v sebi ali dobesedno pred očmi. Vera in prepričanje iskanja sorodne duše in prave frekvence jim namreč zamegljuje tisto, kar je večini jasno – dobiš natanko to, kar da(je)š. Razlike in drugačnost plemenitita sposobne.

Don Marko MYouTube Preview Image