ZOI Vancouver 2010 – konec izbruhov radosti in žalosti, smeha in solz

Kot športnik sem mnenja, da je šport koristen vse dokler vanj ne posegajo dopingi in smrti športnikov. Po tem to ni več šport, ampak gladiatorstvo in tragedija. Zimski športi, razen hokeja in skokov, so praviloma za ogled prej monotonija kot adrenalinsko doživetje. Čeprav verjamem, da se športniki vseh disciplin OI sami trudijo po svojih najboljših močeh. Letošnje ZOI so pri koncu in priznam, da sem si po tv od začetka ogledal skupaj največ za slabo uro programa iz tega naziva. Sem pa bil na tekočem preko radia, ki mi omogoča več svobode drugega dela ob poslušanju. Pred ZOI sem, o ugledu Slovenije, zložil ta zapis in tokrat so nekateri naši športniki tudi praktično dokazali, kako se brani ugled in ponos svoje države. Ob vsem tem sem se vprašal le, koliko se je… slovenski narod resnično naučil iz tega. Predvsem iz uspehov Majdičeve in Mazejeve. Koliko ljudi je v resnici dojelo, da je takšen njun pristop, poln požrtvovalnosti, garanja in vztrajnosti edini pravi način izkazovanja domoljublja.
Sicer dopuščam, da me kdo opozori, da sta Majdičeva in Mazejeva profesionalki in jima je to dejansko kruh. Res je. Profesionalki sta. In to, odkar sta na samostojni poti, v pravem pomenu. S tem korakom sta samo nesporno dokazali, da je slovensko strokovno smučarsko vodstvo nesposobno in se jim žvižga za ugled naše podalpske.
Podelitev državnega priznanja Petri Majdič za zasluge je po dolgem času povsem na mestu. Za svojo lojalnost in že skoraj fanatičnost si je to nedvomno zaslužila. Povsem razumem njeno vztrajnost, ko je v polni poškodbi ogrožala svoje zdravje za dosego cilja. Takšne priložnosti, biti tam takrat, se ne ponujajo vsak dan in če jo zamudiš si lahko preostanek življenja zgolj očitaš zamujeno. Kar boli bolj kot poraz.
Ta način izvedbe Petre, poplačan z medaljo, je požel mešane izjave slovenske javnosti. V resnici pa se mi smilijo vsi tisti, ki so Petrino dejanje obsodili kot milo rečeno noro. Takšni s takšnimi in sorodnimi izjavami so seveda s tem povedali o sebi, da za svojo domovino niso bili, niso in ne bodo pripravljeni dati vse od sebe nikoli.  Še za svoje najbližje težko. Po svoje razumljivo. Hodijo v že pripravljeno službo in živijo življenje brez posebnosti, rizika in prašnikov, kar pa ne pomeni brez neumnosti. Ko pa, če kdaj, bodo v položaju, tako kot Petra, sami iskati in skrbeti za svoj kruh in zraven še za kruh celotne ekipe, bodo šele dojeli vso moč odrekanj in žrtvovanja Petre, zase in domovino.
In sorodno Petrini zgodbi je odpeljala tudi Tina Maze. Punca pač ve kaj hoče, pa tudi kako do tega priti. In medtem ko večina njenih vrstnic še vedno afne gunca po raznih chatih in partijih, Tina upodablja slovensko avtohtono živalco – čebelo. Dejansko je Tina v te ZOI, kot Petra, stavila dobesedno vse. In kdor riskira profitira.
In ja, na nacionalnem radiu so si v prenosih komentatorji spet dovolili kvasiti neboluze in ponižujoče izjave na račun športnikov drugih držav. Še najbolj ravno med nastopi smučanja, kjer so že do stopnje diareje nadlegovali goste pred mikrofon in seveda poslušalce z glasnim razmišljanjem, da predstavnice “eksotičnih” držav, kot so jih poimenovali, zelo ovirajo tekmo s svojim nastopom in da prav zaprav tam sploh nimajo kaj iskati, ker so kao nekvalitetne.
Nedopustno, neokusno in sramota, da si dovolijo komentatorji državnega radia takšne izjave. Sram me je celo napisati imena teh dveh reporterjev, čeprav jih plačujemo rtv naročniki. Mar niso tej reporterji še nikoli slišali, da so OI namenjene vsem državam sveta in da je slogan OI – “Važno je sodelovati, ne zmagovati.” Tri slovenske medalje namreč še nikakor ne pomenijo, da je Slovenija postala svetovna velesila v zimskih športih in da so vsi ostali amaterji.
ZOI Vancouver 2010 niso postregle z nekimi presežki, razen v številu žrtev športnikov in že tradicionalni kanadski gostoljubnosti. So pa postregle z neko drugo, brutalno resnico, ko se za dodano atraktivnost, boljše medijske rejtinge in posledično zaslužek, od športnikov zahtevale že nad človeške napore. Res je – nastopajoče športnike nihče ne sili, da sodelujejo, branijo ugled svoje države in le njih lastna odločitev jih lahko popelje na tron ali v pogubo. Kot je tudi tvoja in moja lastna odločitev ali se bom želel od zmagovalcev ali poražencev kaj naučiti. Zastor je padel, nov oder se postavlja.

Don Marko M