Na Primorskem, torej tudi na Obali, naslov pridobi nek drug pomen, če ga spretno izrečeš. Sicer je burja namenjena tudi temu, a nikakor samo temu. Kot ženska je seveda dovolj zvita, da jo je povsod dovolj, a ko buta, buta po moško. Sploh v vipavski dolini. Sicer pa imamo na Obali, kjer smo praktično vsi otroci burje, razvito še eno staro ljudsko modrost – ne moreš scati proti burji. Dobesedno in metaforično. Čeprav si seveda lahko upaš in dovoliš, a posledice boš sam/a prenašal/a. Sicer pa burje rojstni kraj nista Primorska in Jadranska obala, prej končna postaja. A ravno tukaj najraje razkazuje svoje spretnosti čez celo leto. …
Zadnjih nekaj let smo na Obali burjo kar pogrešali. Namesto nje se je ob morju valila tudi po več dnevna megla, ki je spravljala v depresivno stanje marsikoga. Pa smo lepo rekli ljubljančanom, da kar naj pridejo na Obalo na obisk, a meglo naj pustijo doma. In to zimo burja končno spet razkazuje vse svoje razkošje kot v zlatih letih. Resnici na ljubo celo malo pretirava. Kot bi hotela nadoknaditi teh par let.

Ko smo bili še mulci, mi je moj nono vcepljal prepoznavnost burje. Tudi to. Meni vprašanj ni nikoli zmanjkalo, njemu pa nikoli argumentiranih odgovorov. Še danes se včasih zalotim, da pogrešam odgovore njegovih misli, ki so bili vedno enostavni, a obenem vedno tako izčrpni in slikoviti, da sem včasih še nekaj dni potem razmišljal, kaj vse mi je nono v resnici hotel povedati z enim odgovorom. Priznam, skozi čas in še danes njega odgovore in pogovore razumem drugače kot takrat.

Tako kot tu pa tam še danes, se je tudi takrat ob lepem vremenu dalo lepo razločno videti od morja tja do Alp. Burja si pozimi ni vzela prostega dne tudi po več tednov skupaj in to, da je vzdigovala kope iz streh, lomila veje ali kar cela drevesa je bilo povsem običajno. “Dež bo” je zabrundal moj nono, medtem, koje popravljal poljedelsko orodje. “Kako veš, če pa je bila še malo prej burja ?” sem zagnal firbec.

Brez besed je stopil proti meni, mi položil roko na ramo in prilagodil sem korak njegovemu. Tam na vrtu mi je razložil : “Alora mulo, vidiš Nanos ?” “Vidim.” “In kaj vidiš na njemu ?” “Nič.” “Točno tako. Včasih ni kaj videti, čeprav imaš vse pred očmi in včasih vidiš vse, ko nimaš nič pred očmi.” Priznam, od takrat sem to njega izjavo, ki je bila le ena od mnogih, premlel že vsaj 100x, da sem do danes prišel do 101 pojasnila.

“Glej” je nadaljeval nono, “ko se okoli vrha Nanosa naredi obroč iz oblakov pomeni, da bo burja. Bolj kot se oblaki v obroču širijo gor v kapo in širino, močnejša bo burja. Ko kapa izgine, izgine anka burja in potem pride dež. Si zastopu ?” “Sem.” Čeprav sem v resnici moral izpeljati kar nekaj treningov, da sem tudi v resnici razumel.

Modrosti starih ljudi, ki so izvirale iz opazovanja narave, so me vedno navduševale. Takrat nekoč ni bilo tv in vremenkotov, ki so napovedovali vreme in ljudje so bili dejansko prepuščeni svojim opažanjem. Ki so se sčasoma razvila v neke vrste napovedi. Večina od njih zdrži še danes, čeprav je človek naravo z industrijo že tako zavozil, da se tudi tisti klasični naravni običaji spreminjajo in postajajo predvsem nepredvidljivi.

A glede burje je še vedno vse jasno. Tudi na nebu, ko zapiha. Burja na Obali seveda ni primerljiva s tisto v vipavski dolini ali vzdolž Velebita, kjer dosega že uničevalno moč, a je vseeno sposobna marsikoga in marsikaj premakniti.

Otroci burje smo se že od malega naučili, tudi jaz, da burja rada izziva vztrajnost vsakega. Kar vsako srečanje z njo nedvomno je. Vsak prehojen meter, ko ti burja v polnem razkošju piha direkt v sprednji del, je pravi podvig, enačen 10im korakom brez nje. Sicer pa imam še vedno raje, da mi pozimo burja prežvižga vse kosti, kot pa da na kontinentu hodim brez nje, kjer sicer nič ne piha, a mraz 3x bolj prebija do kosti.

Sicer pa je po burji užitek igrati velik nogomet. Takrat igralcu ne škodi poznavanje fizike in matematike skupaj. Dovlj krat se je dogajalo tudi, da je golman v polnem zamahu izbil žogo od sebe, a jo je burja v loku vrnila nazaj, tudi direkt v gol.

Meni je že nekaj let najljubša panoga kolesarjenje po burji. Proti Izoli in Piranu. Mogoče sem imel 2x srečo, da mi je burja pihala v hrbet in je kolo teklo kar samo. Vse ostalo je bil moški boj iz oči v oči. Ona vame, jaz vanjo in oba na polno. Včasih sem se premikal s polževo hitrostjo, čeprav sem napel vse od sebe. A je burja tudi. Sem pa zato prihranil lepe zneske za fitnes. Burja je pač multi funkcionalna.

Stati kak meter pred morjem, ko ga burja v divjih valovih razpenjuje, pa je pravi užitek. Vse tiste morske kapljice prej mogočnih valov razprši nekaj krepkih metrov na kopno in prav čutiš, kako se ti vsidrajo na obraz. Gratis piling.

Zelo zabavno pa je tudi oblikovanje lasne frizure. V bistvu je čisto vseeno, če si doma pred izhodom postavljaš vsak lasek na svoje mesto. Ko stopiš iz stanovanja ali avta si namreč avtomatsko stopil v frizerski salon burja, kjer kreativnosti in modnih pričesk vse in za vsakogar res nikoli ne zmanjka.
In ja, ko iz kontinenta prideš na Obalo ti ni potrebno zavijati zaradi burje. Sprejmi jo in prepusti se njeni igrivosti. Nenazadnje gre za nepozabne trenutke.

Don Marko M