Skuterji 25 v mestu – za ene zabava, za druge življenska ogroženost

Dan nazaj. Potem, ko sva se z mojo malo Koki znorela na plaži, je napočil čas vračila v brlog. In potem, ko je pred kakšnim mesecem, še kot nebogljena srnica ob rojstvu, odpedalirala svoj prvi kolesarski krog, se ji je v nadaljevanju seveda spet zgodil tati in inštrukcije vožnje kolesa v mestnem prometu….

Ja, sodim med tiste natančne, vztrajne, po domače enostavneje, zajebane učitelje. A Koki mi, vsaj zaenkrat, s svojo pozornostjo dojemanja in izvajanja praktičnih delov vožnje, ne dopušča ravno, da bi razvil vso svojo zaguljenost, kar seveda ne pomeni, da ne zna tatijeve podedovane trme izvajati od drugih priložnostih.

In tako se učiva oba – ona meni odpira nove horizonte, kot jih lahko samo otrok, jaz pa njej vzporedno odpiram to isto, le da z razgaljanjem svojih že preživetih izkušenj. In potem se peljeva novim zmagam naproti….

Kot sva se peljala ta dan iz plaže. In tam pred Mudo, glavnimi vrati vhoda v naše mesto, ko sem ji na širokem pločniku, ob vzoprednem kolesarjenju, razlagal zakon gravitacije, ki lahko sledi ob nepozornem kolesarjenju po robu okvirja pokrova odtočnega jaška, zaslišiva tam iz desne neko sireno, kot policijsko.

Le kakšno sekundo kasneje je po pločniku prigonil skuter z voznikom. Za njim policaj letečega oddelka, torej na motorju. Skuter je pičil najmanj 50 km/h. Policaj nekaj metrov za njim takisto, poleg sirene pa mu je še trobil. Dramatična akcija holivudskih scenarijev “reši se kdor se more” se je odvijala s filmsko hitrostjo.

S Koki sva stala na kolesih slabih 20 metrov proč, ko je voznik pognal skuterja v še vedno polnem gasu mimo krožišča, ob cviljenj zavor avtomobilov, policaj pa za njim. Skuter je zašibal skozi manjša vrata na Mudi, s stopnico, na trg, kjer so se turisti in domačini bodisi sprehajali tako po poletno, brezskrbno, bodisi so sedeli za mizami lokalov in pljuckali ledeno osvežitev ali zagrizli v sveže pečeno pizzo.

A po uletavanju tega skuterja, sicer s tablico 25, je bilo naenkrat vse drugače. Bolj poskočno. Policaj pa, s 700 konji pod ritjo, še vedno za njim. In ko sta izginila v ozko Župančičevo ulico, kjer že trije pešci vzporedno ustvarijo zastoj, sva ju s Koki izgubila iz vidnega polja. Ne, nisva šla past firbce za njima, pač pa svojo pot proti brlogu.

Če pa bi šla prav počasi za njima, potem niti ne bi prišla tako daleč, saj sta že na polovici ulice voznik in njegov skuter – ležala sredi ulice. Policaj pa poleg. Na srečo pa nihče drugi na ulici poškodovan. Padli najstnik trdi, da ga je policaj podrl s svojimi konji.

Zgodba ima seveda svoj začetek nekaj km nazaj, ko je policaj temu 17 letnemu skuterašu odredil tehnični pregled zaradi suma predelanosti skuterja. In kot potrjujejo policija in najstnik, je ta isti policaj temu istemu najstniku že tretjič v nekaj mesecih odredil tehnični pregled skuterja. Očitno ga prav išče. Policaj skuteraša kakopak. In potem razkazuje svojo moč uniforme, že ker je v civilu neviden. Policajski sindrom pač.

In zdaj se je pri nas, zaradi tega dogodka, razvila cela javna debata, prerekanja in tudi zahteve po linču skuterjev iz pločnikov, promenade in ulic Kopra.

Priznam, če bi kaj takega, kot ta skuteraš, naredil moj potomec, potem bi imel resne težave z mano. Pa ne zato, ker bi sfriziral motor. To je bilo posem običajno početje v mojih mlajših mladinskih letih, friziranje motorjev pač, le da nismo imeli skuterjev.

Težav z mano ne bi imel niti zaradi tega, ker je bežal policaju. V mojih mlajših letih je to bil tudi naš eden priljubljenejših hobijev. Izzvati policaja, da te lovi namreč in seveda ne ulovi, vsak s svojim motorjem, policaj lahko tudi z avtom, je bil čisti adrenalinski užitek, policaji pa so nas ujeli – nikoli. A nikoli nismo rinili v mestne ulice ali pločnike, sploh polnih pešcev.

Bi pa imel z mano vse težave zaradi tega, ker je zapičil v ozke ulice mestnega jedra, polne nedolžnih ljudi, otrok, in to še s polnim gasom. E za to potezo bi mu jebal majko. Pa še na skuter bi lahko pozabil za večne čase, oziroma najmanj dokler si ga ne bi sam kupil po polnoletnosti.

Seveda pa ni nič manjši krivec policaj, ki je še z večjim motorjem norel za njim v ulico. Lahko se sicer potrudim razumeti policajevo željo, da se še 1x več izživlja nad nemočnim, ampak da izvede takšno neodgovorno dejanje ravno uradna oseba, ki bi morala biti pojem odgovornosti, razuma in skrbi za varnost državljanov, je pa že višek. Očitno preveč gledanja holivudskih akcij po tv škodi.

Najstnik jo je sedaj odnesel, poleg kazni, s kazensko ovadbo zaradi nevarne vožnje prehitre vožnje in ogrožanja pešcev. Policaj je očitno že dovolj kaznovan.

Sicer se pri nas najstniški skuteraši v vsaj polovici primerov, sploh poleti, res objestno in neprimerno obnašajo s svojimi vožnjami po peš pločnikih, promenadah. Dovolj je že, da imajo tisti 25 na tablici, pa kao niso nevarni. No ja, saj z skuterjem tovarniških nastavitev dejansko ne bi bili nevarni, še jaz bi jih lahko s kolesom prehitel.

A nek kompromis bo treba vseeno poiskati, že ker jim starši rinejo kupovati skuterje, čeprav ne znajo niti hoditi dobro, za nameček pa jih še ne naučijo obnašanja do drugih udeležencev v prometu. Ampak, kje je vrhnja točka tega kompromisa ?

In zakaj sploh bi morali vsem skuterašem omejiti gibanje po mestu zgolj zaradi tega, ker nekateri starši ob nakupu skuterja niso opremili svojih otrok z načinom obnašanja v prometu. Nič, skuterjem po mestih namontirati stranski koleščki, pa gremo od začetka…..

Don Marko M

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *