V ZDA 29 predsedniških kandidatov, mediji forsirajo samo 2 nebodijutreba. Kot v Sloveniji…..

Ko se tudi večina Američanov strinja in potrdi, da je njih predvolilna medijska predsedniška kampanja 2016 dosegla dno dna, potem niti kaj dosti dodajati. Razen, da so za takšno kampanjo krivi izključno mediji, tako ameriški, kot amerikanizirani drugod po svetu, tudi v naši mali podalpski……

Nedopustno je, da so si mediji dovolili ameriško predsedniško bitko prikazati kot spopad zgolj dveh kandidatov. Ok, ne vsi, zagotovo pa tej večji t.i. nosilni mediji nacinalnega dometa. Tudi naši…..

In to kljub temu, da imajo naši mediji – ki so si že čez vse meje normalno razumnega dovolili celo na svoje spletne portale že pred letom postaviti posebne strani “Volitve ZDA”, česar ne delajo niti v času naših volitev – tudi v ZDA svoje poročevalce, ki zvesto sledijo kavbojskemu trendu poneumljanja forsiranja še oslovske sence zgolj dveh kandidatov, Hillaryjeve in Trumpa. Kot bi drugi kandidati sploh ne obstajali…..

A, kot vedno, obstaja tretja možnost. Le da ta niso kandidati nobene od “edinih” dveh strank v ZDA, ne Republikancev, ne Demokratov, torej dveh strank, katerima niti nekdanja KPJ, ne Hitler, ne Stalin skupaj ne sežejo niti do podplatov po neumnosti, konzervativnosti in za ljudi škodljivem delovanju na vseh področjih. Le naš parlament se jim je v zadnjih 10ih letih nevarno približal…..

Ostali ameriški, nepravično medijsko zapostavljeni, kandidati so – neodvisni kandidati. Pretežno liberalci. Pa tudi radikalno levi in desni. Njih poslanstvo pa je tudi opozarjanje javnosti, da so si republikanci in demokrati pač dovolili prevzeti preveč vsega v ameriški politiki in državljanskem vsakdanu, od sebe pa dajejo pretežno najslabše.

Neodvisni kandidati nimajo podpore medijev, tudi elektorjev praviloma ne, predvsem pa nimajo takšnih zajetnih milijonskih donacij za zakupe medijskega prostora v državi, kjer nacionalna tv praktično ne obstaja, za zasebne pa so volitve velik biznis. Seveda pa jim v primeru izvolitve tudi ne bi bilo potrebno vračati uslug interesnim lobijem, ki financirajo kampanje, kot recimo Clintonovi, Trump se itak pretežno financira iz svojega žepa, ki je pač globji in bolj poln, kot teh neodvisnih kandidatov.

Kar pa v demokratični državi, kot zase pravijo kavboji, dejansko ne bi smel biti prav noben problem in bi morali mediji vsem kandidatom odmeriti enako minutažo, da bi se pač ljudje bolj pestro odločali. Vsi predsedniški kandidati, njih 29, med katerimi je večina neprimerno bolj bistra, korektna in zdravo razumna, kot le forsirana dvojica :

Art Drew, Brian Briggs, Benjamin Weigel, Chris Keniston, Clifton Roberts, Gary Johnson, Darrell Castle, David Boarman, Donald J. Trump, Ed Baker, Evan McMullin, David Holcomb, James “JD” Criveau, Jill Stein, Ken Cross, Hillary Clinton, Paul Chehade, Robert Dionisio, Zoltan Istvan, John Fitzgerald Johnson, Lynn Sandra Kahn, Julian Lewis, Jr., James C. Mitchell, Jr.,Perry Morcom, Mark Pendleton, Jeremiah Pent, Scott Smith, Samm Tittle, Terry W. Wheelock.

Mediji in tisti, ki so se od njih že nalezli sufliranj, da se morajo pač odločati v izbiri med “manjšim zlom” tako niso počeli nič drugega, kot namerno zavajali svoje sodržavljane v prikazovanju nepopolne slike, ker če bi enakomerno porazdelili prikazovanje vseh kandidatov, potem bi večina ljudstva mirno izjavila “Hillary and Donald who ?”. Boljše izbire imajo za izvoz…..

Volitve v demokratični ZDA so navadna farsa

Volitve v ZDA so, pa naj gre za strankarske ali predsedniške, sicer ne le navadna farsa, pač pa čisti nateg ljudstva, brez trohice demokracije. Ljudstva, ki je sicer imelo 240 let časa, da si svojo državo tudi po tem vprašanju demokratično uredi, pa si še vedno ni. Namesto tega imajo še vedno samo dve politični stranki, ki v bistvu izgledata in delujeta kot ena sama…..

Na predsedniških volitvah v ZDA dejansko sploh ne odloča volilni glas ljudstva neposredno, pač pa imajo glasovi ljudstva na volitvah zgolj “priporočilo” 538 elektorjem.

Ljudstvo na volitvah s svojimi glasovi namreč sporoča elektorjem, kateremu kandidatu naj oddajo svoj glas, saj je glas elektorjev tisti zadnji merodajen, obenem pa za elektorje ta priporočila ljudstva sploh niso zavezujoča in si lahko mirno dovolijo glasovati po svoje.

Kar seveda zlahka pripelje do izbora povsem drugega kandidata, kot je ljudstvo glasovalo večinsko. In to, da zaradi odločitve elektorjev, ki se odločajo mimo volje ljudstva, potem postane predsednik kandidat, ki je dejansko prejel od ljudstva najmanj volilnih glasov, a kljub temu večino elektorskih, se je v zgodovini ameriških predsedniških volitev zgodilo že 3x, nazadnje leta 2000, ko je George W. Bush premagal Al Gora z manj prejetimi glasovi ljudstva, a več elektorskimi.

Kaj je takrat sledilo je zgodovina že zapisala – sledilo je 9 Buševih let, ko je sprožil morilske napade ZDA na Afganistan in Irak, nasledil pa ga je mirovni nobelovec Obama, pod vodstvom katerega je njegova desna roka Hillary Clinton nadaljevala masaker z vsesplošno morijo “Arabske pomladi” v Libiji in Siriji, katero je zaokrožila v izjavi blaznega smeha po umoru Gadafija – We came, we saw, he died.

Res dvomim, da si kateri vsaj delno priseben želi Clintonovo za predsednico……Trumpu se vsaj takšnih Hillaryjinih milijonskih morilskih grozot, dostojnih Hitlerju, Mussoliniju in Stalinu skupaj, ne da očitati, povsem identično neuravnovešenost pač.

Ko v ZDA mačka in 15 letnik razgalita vso bedo ameriškega sistema in kandidirata za predsednika…..

Ko se je proti koncu poletja v merjenju javnega mnenja v Severni Carolini med predsedniška kandidata Trumpa in Clintonovo vidno vpletel tam neki Deez Nuts in pobral 9%, je med mediji završalo. In začeli so ga iskati. Neuspešno…..

Kandidat Deez Nuts namreč sploh ni obstajal……

Obstajal pa je in obstaja Brady Olson, sin kmeta in zobni asistent iz Wallingforda, kraja s 197 prebivalci, mlad 15 let, ki je 26. julija vložil kandidaturo za predsednika ZDA kot Deez Nuts, kar je Zvezna volilna komisija potrdila. Elektronsko vlaganje kandidatur in oddaje volilnega glasu delajo čudeže……

“Ko sem slišal za zgodbo Limberbutt McCubbins, sem ugotovil, da bi lahko tudi jaz kandidiral”, je potem izjavil medijem Brady, kateremu pa bi se tudi morebitna izvolitev za predsednika sfižila, saj ne izpolnjuje zakonsko predpisane norme starosti najmanj 35 let, potrebne za predsedniškega kandidata.

A da kdo pa je Limberbutt McCubbins, vzornik Bradyja, ki ga je pripravil do kandidature ? Pa Limberbutt McCubbins je – mačka.

6 let mlada mačka, ki takisto kandidira povsem uradno v predsedniških volitvah 2016 kot “Demo-cat-ic” kandidat, ki je na svoji spletni strani viralno zaslovela z zaščitnim sloganom kampanje “The time is meow”, vodja njene kampanje Isaac Weiss pa pojasnjuje, da “Limberbutt razume, da najverjetneje ne bo zmagala na volitvah, a glavni namen njene kandidature je itak obveščanje svojih privržencev, da je njih glas pomemben tudi vsak ostali dan, ne le v volilnem letu”.

Američani torej res nimajo nobenega razloga jamrati, da nimajo več kot dveh predsedniških kandidatov in jasno je, da sta že Deez Nuts in Limberbutt McCubbins neprimerno boljša predsedniška kandidata kot Clintonova in Trump skupaj, da preostalih 27 neodvisnih kandidatov sploh ne omenjam posebej, ker so vsi po vrsti boljša izbira.

In da, tudi mediji naše male podalpske, sploh nacionalni, so se že pred leti nalezli tega kavbojskega spin sindroma diskreditacije novih kandidatov na našem političnem prizorišču, željnih izvedbe korenitih sprememb na bolje v naši mali podalpski in namesto tega raje favorizirali že ustaljene, ki so dokazano zajebali, kar se je zajebati dalo.

Kot bi se nekateri krepko bali, da bi še več novih strank in/ali neodvisnih kandidatov stopilo v naš parlament in začeli urejati to državo v boljšo prihodnost, potem ko so jo te iste dosedanje, medijsko še vedno pretirano forsirane, sploh pred volitvami, parlamentarne stranke in samostojni poslanci zavozili….

Don Marko M

volitve-zda-1blog-don-marko-m volitve-zda-2blog-don-marko-m

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *